Tiskane izdaje
In si, kar je skoraj nezaslišano, na dan celo privoščili več kot eno projekcijo? Večina med slabimi petdeset tisoč Ljubljančani in okoličani bi odgovorila, da se je to zgodilo na Liffu in zaradi njega, na mednarodnem filmskem festivalu, ki ga vsakega novembra gosti Cankarjev dom. Tako kot se je v gledališčih in koncertnih dvoranah že zdavnaj prijel abonmajski sistem, ki zagotavlja publiko skozi celotno sezono, se je po triindvajsetih letih popolnoma ustalil ta dvanajstdnevni jesenski ritual. »Vsako leto, ko pride v naše mesto Liffe, se mi zdi, da Ljubljana zaživi, zrak postane lažji,« je izjava ene od rednih obiskovalk iz leta 2010.
Ali moramo biti zaradi tega navdušeni? Kot kakšni kulturni animatorji (ki so pravkar spravili v dvorano ali muzej razred nezainteresiranih otrok)? Ni nujno, lahko pa se zamislimo. Prvič, Liffe je filmski nadstandard, ki zaživi ob Kinodvoru in mimo Koloseja, pri čemer se publiki Kinodvora in Liffa zagotovo prekrivata, publiki Koloseja in Liffa pa zgolj po naključju. In drugič, Liffe je dokaz, da je dober film ne glede na vso nepreštevno analogno in digitalno ponudbo razvedrila konkurenčna, živahna in morda sploh najbolj propulzivna vrsta kulturne industrije.
Ali se to dogaja samo v Sloveniji? Nikakor. Filmski festivali so povsod po svetu postali centralna prizorišča novih filmskih izdelkov, njihovo število strmo narašča, v Evropi in zlasti Aziji jih je že na stotine in temu dejstvu se prilagaja tudi filmska proizvodnja: nastajajo in obstajajo filmi, ki so prvenstveno namenjeni festivalskemu življenju, potujejo z enega na drugega, prejemajo nagrade in se od tam bolj kot v kinematografske distribicije selijo na televizije in devedeje. Ni povsem jasno, ali gre za nove oblike socialne koherence in družabnosti (kar bi pomenilo, da so to prvi znaki internetne zasičenosti) ali pa so festivali postali vzporedno filmsko tržišče, ki ga je spontano organizirala tista filmska proizvodnja, ki se otepa grobih komercialnih vzorcev. Umetniški ali art film torej v novih konkurenčnih okoliščinah.
Toda vrnimo se v Ljubljano in na Liffe. O njem po eni strani ni povedati veliko novega, programska shema je postavljena in utečena, ljubljanski november je filmski, tako kot je maj tekaški in junij kolesarski, upajmo pač, da bo pri tem ostalo; naj sveta brata Lumière blagoslovita Liffe in Cankarjev dom! Tudi kriza festivala bistveno ni prizadela, morda je bilo letos prodanih kakšnih tisoč vstopnic manj, a še zmeraj je obisk krepko nad 45.000.
Liffe je v poplavi slabih torej dobra novica. Do neke mere je tudi obliž čez rano trenutno zabremzane in v resnici nikoli zares pospešene slovenske filmske produkcije. In, kar je najpomembneje, a naj bo izrečeno nazadnje: ta festivalčič omogoča s svojim programom trepetanje srca, jemanje diha in širjenje uma.
