Tiskane izdaje
Dober mesec po tem, ko so se zaradi Mišiča skoraj vse politične stranke brez izjeme in brez sramu politično vpletle v odločitev nadzornega sveta Luke Koper, so se iste stranke včeraj vsaj do poznih popoldanskih ur vzdržale komentarjev o odločitvah delničarjev. Čeprav se je Mišič včeraj, kot kaže, še bolj utrdil v upravi.
Nihče od stricev iz ozadja še ni sporočil, kako je kateri od nadzornikov okužen, povezan ali nesposoben. Če lahko drugačnim tonom, ki prihajajo iz vrst lastnikov, verjamemo na besedo, potem lahko samo upamo, da se razmere v pristanišču umirjajo in da se bodo lahko končno začeli ukvarjati s privezovanjem ladij, pomoli, tovornjaki, skladiščenjem, dvigali, železnico ... Je hiperaktivni Mišič res lahko tisti, ki bo umiril igro v pristanišču? Samo od enega človeka ni nikoli odvisna usoda tako prepletenega sistema. Drugemu tiru so zdaj nogo podstavili Italijani in predstavniki slovenske vlade hkrati. Luki še do danes ni uspelo dobiti dovoljenja za začetek poglabljanja prvega bazena, kljub »vsemogočnemu« Mišiču. Uradniki vodijo pristanišče in druga državna podjetja, niti ne politiki, nadzorniki ali predsedniki uprav.
Če so delničarji zdaj res uredili nadzorniške vrste (kar nekaj nevarnih zank je ostalo med njimi), so po drugi strani zelo razjezili delavce. Mi delamo, korporativisti zapravljajo, so kričali včeraj v Kopru. Luka je ena redkih še ne povsem zapravljenih poslovnih priložnosti. Na včerajšnji skupščini se je vsaj približno zazdelo, da gre odločanje v pravo smer. Toda uprava Soda je ustvarila novo žarišče, saj je narobe razumela prizadevanja večine zaposlenih. Končno so prav zaposleni prvi razkrivali tisto, česar državni nadzorniki niti po naključju niso.
