Umik ZDA iz sporazuma o jedrskih silah srednjega dosega (INF) odmeva veliko glasneje in tudi veliko dlje od nove carinske ofenzive Donalda Trumpa na Kitajsko. Ko se je to dvoje povezalo v enotno bombo vsesplošnega nezaupanja in rivalstva, smo dobili najnevarnejše orožje, pred katerim imajo le redki učinkovito obrambo.
Čeprav je bil INF del varnostnega mehanizma, ki sta ga vzpostavila Ronald Reagan in Mihail Gorbačov, zdaj njegov razpad odpira predvsem pot k spopadu med Kitajsko in Ameriko. Rusija je sicer še vedno v prvem planu nevihtnega vremena, ki se širi čez planet, a sta njen vpliv, s tem pa tudi njena vloga bistveno drugačna od tiste, ki jo je imela nekdanja Sovjetska zveza. Glavni tekmec ZDA je zdaj očitno osrednje cesarstvo.
Desetodstotne carine na igračke, računalnike, mobilne telefone in druge izdelke, ki naredijo božič toliko bolj vesel, kolikor ceneje jih je mogoče kupiti, so videti kot majcene puščice v primerjavi z izstrelki srednjega dosega z jedrskimi konicami, okoli katerih se vrti ameriško-ruska ruleta. Vendar je velikansko tveganje prav v loku, ki ga je Trump napel proti Kitajski. Povsem jasno je, da ne gre samo za sojo, pa tudi ne za otroške igračke. Ameriški predsednik je odločen, da bo ustavil azijsko silo, še preden se bo ta dvignila v nebeške višave, vse to je videti, kot da bi zmaja vlekli za rep. Trump očitno nima pojma, kdo bo ugasnil ogenj, ki ga bruha iz gobca.
Vsakič ko kitajski voditelji začutijo, da jim je Amerika stopila na rep, postanejo najboljši prijatelji carskega Kremlja. In vsakič ko Kitajci in Rusi zaplešejo strateški kazačok, njihove dolge noge nekoga brcnejo v hrbet, to pa ni dobro. Njihovo prijateljstvo v miru ne more dolgo trajati, v vojni pa se njihova medsebojna zveza vedno napolni z jedrsko močjo.
Najbolj nevarno od vsega je to, da nihče natanko ne ve, kaj vodi Trumpa v vsesplošno zaostrovanje odnosov z jedrskimi silami in trgovinskimi partnerji. Kaj je njegova strategija? Malo peska v oči kitajskemu zmaju? Ali le malce soli na njegov močni rep?