Triumf bratovščine

Ko je sveže izvoljeni egiptovski predsednik Mohamed Mursi v nedeljo dopoldne odpustil feldmaršala Huseina Tantavija, prvega moža vrhovnega vojaškega sveta, ki je po padcu Hosnija Mubaraka z državnim udarom prevzel vodenje države, je Egipt prvič po šestinpetdesetih letih dobil civilno oblast. To je vsekakor zgodovinska novica, ki pa jo je treba jemati z rezervo.

Novi egiptovski predsednik namreč ni demokrat. Še manj je demokratična njegova Muslimanska bratovščina, ki je spretno izkoristila revolucijo, kateri se je priključila šele v njeni »oportunistični fazi«, in po zaslugi dolgih desetletij izvajanja javnih (komunalnih) servisov, pri katerih so skorumpirane in nesposobne oblasti odpovedale, dobesedno okupirala egiptovski politično-ideološki prostor, v katerem devet mesecev po parlamentarnih volitvah nima več resnih tekmecev. Ironično: še najglasnejše razprave v novem parlamentu potekajo med poslanci bratovščine (Stranka svobode in pravičnosti) ter skrajne salafistične stranke Al Nur, ki sta za svojo nedemokratično politiko izkoristili »uvoženo« demokratično platformo. Resnični revolucionarji v novem Egiptu nimajo glasu.

Če je še pred poldrugim mesecem kazalo, da vojska – ki je vse od Mubarakovega padca krčevito utrjevala svoj položaj, izsilila spremembo ustave in izdala dekret, ki bistveno omejuje predsedniška pooblastila – oblasti za nobeno ceno ne bo izpustila iz rok, so si ostareli generali z malce refleksije in vpogleda v egiptovsko realnost vendarle premislili. Očitno so ugotovili, da bi z nadaljnjim izpodbijanjem politične rasti Muslimanske bratovščine izgubili že tako dodobra načeto zaupanje ljudstva, ki so mu lansko zimo ukradli revolucijo in sanje.

Veliko vlogo pri generalskem koraku nazaj – vojska se je tokrat odločila za mir, in ne vojno – je odigrala tudi nedavna huda polomija oboroženih sil na Sinajskem polotoku, kjer so pripadniki islamistične milice pri mejnem prehodu z Izraelom pobili šestnajst pripadnikov egiptovske obmejne straže in tako v Kairo poslali jasno sporočilo o dejanski kompetentnosti neverjetno samoljubne vojske. Ta se je zadnjih trideset let veliko bolj kot z resnim urjenjem in prilagajanjem novim varnostnim razmeram ukvarjala s polnjenjem lastnih žepov in slepim, a dobro plačanim (1,3 milijarde dolarjev na leto) sledenjem »ameriški doktrini«.

Ob tem ne kaže pozabiti, da je Egipt v zadnjem času dobil »nove prijatelje«. Muslimanska bratovščina je finančno precej odvisna od pokroviteljev iz Saudske Arabije in Katarja, dveh posiljevalcev arabske pomladi, ki sta izkoristila ideološki vakuum v revolucionarnih državah in poskrbela za veliko širitev Muslimanske bratovščine po vsem arabskem svetu. Ukazom iz Riada in Dohe so se očitno morali pokoriti tudi egiptovski generali, ki se bodo – tako ali drugače – prisiljeni zadovoljiti s častno upokojitvijo.