Tiskane izdaje
Zdaj je že jasno, da so bili nekdanji delavci Mure kar trikrat speljani na led. Prvič, ko so se pustili prepričati (druge možnosti pravzaprav niso imeli), da so se prezaposlili iz matične Mure v nove hčerinske družbe, ki naj bi – tako so vsaj razglašali lastniki in vodstvo podjetja – rešile potapljajočo se Murino barko. V hčerinske družbe premeščenim delavcem se ni niti sanjalo, da so njihovi novi delodajalci znotraj velike Mure brez premoženja, ki je ostalo v lasti matične družbe. To so spoznali in konkretno občutili šele po stečaju hčerinskih družb – ko so ostali brez odpravnin.
Še eno grenko spoznanje so doživeli, ko jim stečajni upravitelj matičnega podjetja ni priznal za 13,2 milijona evrov terjatev skoraj izključno na račun neizplačanih odpravnin – pri premestitvi iz matične v hčerinske družbe so bili opeharjeni za odpravnine. Te so jim seveda pripadale, saj so se zaposlili pri novih delodajalcih.
Brezplačno pravno pomoč 1800 delavcem, ki so se znašli na cesti in praznih žepov, sta velikodušno ponudila odvetnika Franci Matoz in Borut Soklič, ki je še vedno tudi v vlogi stečajnega upravitelja hčerinske družbe Mura – Ženski plašči. Razočarane delavce sta očitno prepričala, da bodo z njuno pomočjo na sodišču dosegli izplačilo odpravnine. Delavci so jima verjeli in večina se jih je odpovedala prav tako brezplačni pravni pomoči odvetniške pisarne Hari, ki jo za vse potrebne pravniške storitve plačuje sindikat. To ni bila posebno težka odločitev: Matoz je že večkrat dokazal, da ima tudi sposobnosti za javno samoreklamiranje, kar mu prej ali slej prinese tudi materialno korist. Tudi Sokliču so obupani delavci verjeli »na prvo besedo«, saj jim je kot stečajni upravitelj odpravnine priznal terjatve do hčerinske družbe Mura – Ženska oblačila.
Toda Matoz in Soklič delavcem nista povedala, da bodo morali, čeprav jih bosta na sodišču zastopala brezplačno, plačati sodne stroške za izgubljene tožbe toženi stranki. Morda so ju, obupani, tudi preslišali, a dejstvo je, da delavci Mure, vsaj za zdaj, tožbe na sodišču izgubljajo kakor po tekočem traku. Niti ena tožba še ni odločena v njihovo korist. Vsaka izgubljena tožba v povprečju stane delavca, ki ga na sodišču zastopa Matoz, 600 evrov, sodni stroški za izgubljeno tožbo vsakega delavca, ki jih zastopa Soklič, pa znašajo manj kot 80 evrov.
Ker stečajni upravitelj Mure, d. d., ne sme in ne more odpisati sodnih stroškov, ki jih je imel zaradi tožbenih zahtevkov delavcev, je tistim delavcem, katerih tožbe sodišče še ni obravnavalo, predlagal, da jih umaknejo. V zameno bo Mura, d. d., v stečaju odstopila od zahtevka po vrnitvi sodnih stroškov. Matoz in odvetniška pisarna Hari sta v imenu tožečih delavcev v dogovor privolila. Ne pa tudi Soklič, ki v eni sami tožbeni zadevi zastopa kar 1600 delavcev.
Matoz, ki je obupane delavce javno prepričeval o uspehu na sodišču kar v okolju hotela Diana, je podpisanemu pojasnil, da sodišče verjame, da je bila reorganizacija Mure na hčerinske družbe dobronamerna – za doseganje boljših poslovnih rezultatov – in neškodljiva, v resnici pa je šla družba v stečaj. Zato je rizično vztrajati pri tožbah. Ni kaj, elegantno, ne pa tudi prepričljivo pojasnilo odvetnika, ki je delavcem napovedoval zanesljiv uspeh na sodišču.
