Tiskane izdaje
Več kot dvanajst let so trajali prepiri in intenzivna pogajanja z Iranom, preden je mednarodni skupnosti na čelu s petimi stalnimi jedrskimi članicami varnostnega sveta in Nemčijo ob sodelovanju Evropske unije spomladi 2015 uspelo ustaviti njegov jedrski program, ki je z vse bolj intenzivnim plemenitenjem urana očitno vodil v razvoj jedrske bombe.
Podpis tako imenovanega jedrskega sporazuma je bil izjemno pomemben preboj, ki so ga nekateri označili celo za največji zunanjepolitični dosežek prejšnjega ameriškega demokratskega predsednika Baracka Obame in za jasno mednarodno potrditev, da sporazum o neširjenju jedrskega orožja (NPT) še vedno velja. Še več! Da ga je mogoče z dovolj političnega razuma, pogajalske spretnosti in potrpežljivosti uveljaviti celo v tako eksplozivnem delu sveta, kot sta Bližnji in Srednji vzhod.
S prihodom v vseh pogledih kontroverznega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki mu je najprej uspelo spreti Američane med seboj, zdaj pa s svojimi primitivnimi pogledi in rešitvami že rovari tudi po svetu, se je začel podirati tudi ta sporazum. Čeprav mu v resnici nihče (razen Trumpa) ne nasprotuje, v vseh pogledih zmerni iranski predsednik Hasan Rohani, ki ima očitno proti sebi konservativce ne le v Washingtonu, Tel Avivu in Riadu, ampak tudi v samem Teheranu, pa se ga poskuša kolikor je le mogoče držati.
Ker mu iranski verski vrh na čelu z vsemogočnim ajatolo Alijem Hameneijem pri tem kar se le da oži prostor tako pri njegovih poskusih modernizacije Irana kot pri odpiranju države proti Zahodu, je Rohanijevo grožnjo Washingtonu, da bo Teheran prisiljen razveljaviti jedrski sporazum, če bodo ZDA nadaljevale politiko sankcij in groženj, mogoče razumeti tudi kot klic na pomoč.
Razmere v Teheranu se namreč hitro lahko obrnejo na glavo, kar bi ob vseh zavrelih konfliktih, ki jih je s svojo iraško vojno na Bližnjem vzhodu sprožil že Trumpov republikanski predhodnik George Bush mlajši, lahko imelo katastrofalne posledice. Vendar Donalda Trumpa, ki s svojo agresivno retoriko do Irana in vedno novimi sankcijami nevarno krepi verske fanatike v Teheranu, to očitno ne zanima. Ali pa sploh ni v njegovem miselnem dometu. Namesto da bi po dolgih desetletjih doseženo normalizacijo odnosov z Iranom izkoristil za podobno dogovarjanje s severnokorejskim diktatorjem Kim Džong Unom, ki s svojimi jedrskimi grožnjami naravnost hlepi po tem, da bi ga kdo uslišal in se z njim pogovoril, vse stavi le na golo moč in zastraševanje.
Povsem logično je zato pričakovati, da se bodo tudi ajatole v Teheranu, če jim bo Trump kljub iranskemu spoštovanju jedrskega sporazuma še kar grozil s sankcijami in golo silo, vrnili k »jedrski opciji«, ki v svetu po diktatu Trumpa in njemu podobnih očitno postaja edino zagotovilo za ohranitev in preživetje še tako norega režima.
Vsakršni upi na uveljavitev sporazuma o neširjenju jedrskega orožja, ki ga je do zdaj podpisalo že 191 držav (izjema so le štiri: Indija, Izrael, Pakistan in Južni Sudan), bi s tem postali povsem absurdna utopija. In to v času, ko prav nenadzorovano posedovanje jedrskih bomb, s katerimi je mogoče v nekaj minutah uničiti svet, postaja največja svetovna nevarnost. Bi to morda kdo dopovedal gospodu Trumpu in ga ustavil, preden on ustavi svet?
