Trumpova gibkost

Nekaj tednov pred volitvami sem profesorja Georgea Shulmana, ki na newyorški univerzi poučuje in piše o političnem razmišljanju v Evropi in ZDA, vprašal, kakšne so možnosti, da bi bil Donald Trump spodoben predsednik. »Oh, bog, sploh ne vem, kje naj začnem!« je skoraj zgroženo dejal profesor. Po volilnem torku še nisem govoril z njim, a verjamem, da tako kot mnogi drugi Američani stiska pesti, da v Belo hišo prihaja nepremičninski spletkar, ki je pripravljen za svoj uspeh reči in narediti karkoli, ne pa prikriti rasist, šovinist, nacionalist in kar je še bilo drugih -izmov, ki so se kazali v na trenutke strašljivi kampanji.

Čeprav se zdi skoraj blasfemično upe staviti na lokavost prihodnjega predsednika, to hkrati pomeni, da so bile volitve samo posel, v katerem pač narediš vse potrebno za zmago. Sprostiš svojo prostaško naravo za zmerjanje nasprotnikov, ponižuješ ženske, groziš priseljencem in podpihuješ beli nacionalizem. Nato v Washingtonu obrneš ploščo in sklepaš nove kupčije. Zadnje se kaže skozi nenavadno prehodno obdobje, v katerem Trump skoraj noče priznati navzkrižja interesov med vodenjem države in vodenjem družinskega podjetja, kar že vnaprej vzbuja sume o korupciji. Že to, da bodo tega prevzeli otroci, ki so hkrati njegovi svetovalci, je v nasprotju z utečeno prakso. Hčerka Ivanka in izjemno vplivni zet Jared Kushner sedita na njegovih sestankih z morebitnimi člani kabineta, njihovo izbiranje pa na trenutke spominja na resničnostni šov Vajenec. Trump naj bi v pogovoru s predsednikom Argentine menda celo pripomnil, da zdaj ne bo več težav z dovoljenji za njegovo stolpnico v Buenos Airesu.

Kljub vsemu je Trumpovo torkovo srečanje z vodstvom in novinarji New York Timesa žarek tega bizarnega upanja, da je pripravljen na kompromise, in ne na uresničevanje obljub iz kampanje. »Usmilil« se je nasprotnice Hillary Clinton in po tednih nenehnih skandiranj »Zaprimo jo!« sporočil, da ne bo zahteval nove preiskave o njenem zasebnem e-poštnem strežniku. To je bila precejšnja hladna prha za najbolj zveste podpornike, saj so že sanjali o Hillary v progastem hlačnem kostimu. Milijarder se je odrekel belim nacionalistom in obsodil njihovo početje, kot so bili nedavni nacistični pozdravi ob njegovi zmagi. Pripravljen je razmisliti o vplivu ljudi na spremembe podnebja (in morda celo ukrepati za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov). Celo mučenje ujetnikov z zlivanjem vode v grlo se mu ne zdi več tako sijajna zamisel.

A se hkrati obdaja z ljudmi, ki zagovarjajo skrajna stališča in politike, od podpredsednika Mika Pencea, prek svetovalca Steva Bannona, pravosodnega ministra Jeffa Sessionsa, pa svetovalca za domovinsko varnost generala Michaela Flynna. V kampanji se je razkrilo, da ima prihodnji predsednik izjemno plitvo znanje o politikah in delovanju javne uprave, skupaj z gibkostjo njegovih stališč, ki so menda le odsev zamisli zadnjega sogovornika, pa meče senco na delovanje prihodnje vlade ZDA. Kot pravi dalajlama, je Amerika še vedno vodilna država svobodnega sveta in brani demokratične vrednote.