Trumpova uganka

Če bi zmagala Hillary Clinton, večjih težav ne bi bilo. EU bi vedela, kaj lahko pričakuje od nove predsednice. Seveda bi bili v čezatlantskih odnosih, tako kot vedno, vzponi in padci, a položaj bi bil predvidljiv. Na drugi strani pojava Donalda Trumpa Evropa ni nikoli razumela.

Govorjenje o veliki nepredvidljivosti je evropska mantra po njegovi volilni zmagi. Zmagovalec je velika uganka, velja za nekakšno črno škatlo. Kot novinec je med kampanjo o zunanjepolitičnih temah opletal le z bolj ali manj nedodelanimi stališči.

EU je bila na njegovo zmago nepripravljena. To ne upravičuje tega, da so bili prvi odzivi panični. Mirneje bi lahko počakali na njegova prva vsebinska sporočila. Trump bo moral slogan Najprej Amerika! natančneje vključiti v washingtonski zunanjepolitični sistem.

Kot predsednik bo deloval v preverjenem sistemu zavor in ravnotežja (»checks and balancies«), ki sam po sebi zavira revolucionarne preobrate. Tudi Evropa bo – kljub vsem svojim krizam, notranji razklanosti in težavam v delovanju – za ZDA ostala nepogrešljiv partner v mednarodnem sistemu.

Politiki, kakršen je predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz, ki je pred volitvami Trumpa razglašal za nevarnega, so se že sprijaznili z novo realnostjo in pojasnjujejo, da si demokratično izvoljeni politik zasluži spoštovanje, povezano s funkcijo predsednika ZDA.

Kar je v Evropi postalo posebno očitno, je, da se je čas čezatlantskih odnosov, kakršni so bili stalnica po drugi svetovni vojni, začel iztekati. To ne bo zahtevalo samo več prizadevanj EU v vse bolj nemirnem svetu, ampak tudi manjšo odvisnost od ZDA na področju obrambe.

Po začetni otrplosti od strahu je čas za večjo samozavest. Takšna Unija bo močnejši igralec v veliki čezatlantski igri.