Tiskane izdaje
Ugledni nemški novinar ni skrival ogorčenosti, ko je v britanskem finančnem dnevniku napovedoval, da se bo še ta teden Evropska centralna banka (ECB) v Frankfurtu spremenila v kopijo ameriške centralne banke.
Josef Joffe, urednik vplivnega nemškega časopisa, je izjavil, da je na podlagi ukrepov, ki jih bodo predvidoma sprejeli v četrtek na posvetu vodstva banke v Frankfurtu, mogoče sklepati, da ne bo nič od pričakovane germanizacije evropske ekonomske politike. Povedal je, da bodo namesto tega Nemci postali bolj podobni drugim evrskim, morda celo sredozemskim državam.
Tako pomembno trditev je zapisal zaradi napovedane odločitve vodstva ECB, ki bo z nakupom obveznic držav z evrskega območja poskušala znižati obresti, ki jih trg zaračunava ogroženim članicam tega območja. Prav to že dolgo počne tiskarna dolarjev, ko denar, o katerem kritiki trdijo, da ga ustvarja iz zraka, vlaga v dolžniške vrednostne papirje ameriške države. To je že počela tudi tiskarna evrov, vendar zelo bojazljivo in z več kot desetkrat manj denarja kakor tiskarna dolarjev (s približno 210 milijardami evrov v primerjavi z naložbami ameriške centralne banke, vrednimi približno 2300 milijard dolarjev). Tega doslej ni bilo mogoče učinkovito početi v Frankfurtu zaradi odpora nemške centralne banke, saj so njeni vodilni ljudje večkrat javno izjavljali, da se ne strinjajo s takšnim ukrepom, in tako preprečili načrte Evropske centralne banke, ki je hotela vlagati v italijanske in španske vrednostne papirje. Nemški novinar zdaj ugotavlja, da se samo še predsednik nemške centralne banke Jens Weidmann upira takšnim ukrepom, potem ko je nemška kanclerka podprla načrte Evropske centralne banke in ko je tudi nemški predstavnik v vodstvu banke v Frankfurtu presodil, da je treba podpreti takšne posege. Jörg Asmussen, nemški član sveta ECB, res poudarja, da centralna banka ne more s prekrižanimi rokami opazovati, kako trgi pri ceni posojil upoštevajo tveganje propada evrskega območja, saj je takšno stanje nesprejemljivo za valutno unijo.
Kot je prepričan nemški novinar, je odločitev nemške kanclerke o tem, da ne bo podprla svojega donedavnega svetovalca, zdaj predsednika nemške centralne banke, dobra za politiko in slaba za gospodarstvo. Dobra za politiko zato, ker bi Angeli Merkel ustrezalo, da bi posegi Evropske centralne banke umirili razmere vsaj za leto dni, kolikor je še ostalo do nemških volitev. Manj jasno pa je, zakaj bi ECB z ukrepi, ki jih med drugim izvajajo tudi ameriška, japonska in britanska centralna banka, škodila gospodarstvu.
Vprašanje že nekaj časa velja za najpomembnejše vprašanje sedanje krize. Kdo lahko presodi, kakšno monetarno politiko nujno potrebujemo v sedanjih razmerah? Katera je najpomembnejša naloga monetarne politike med tako resno in obsežno krizo?
Pri sporih o tem, kaj bi morala storiti banka v Frankfurtu, nemška stran vedno znova poudarja, da je naloga Evropske centralne banke samo vzdrževati stabilne cene. Poleg tega Nemci pogosto opozarjajo na travme, ki jih je v nemški kolektivni zavesti zapustil gospodarski zlom v času razvpite weimarske inflacije. Vendar svoj odpor do nekonvencionalnih ukrepov v korist zadolženih držav evrskega območja najpogosteje zagovarjajo s pravnimi, ne z ekonomskimi argumenti. Pravijo, da ECB ni pooblaščena za to, da bi financirala države. Med argumenti, ki bi jim lahko rekli ekonomski, pa se najpomembnejši glasi nekako takole: če reševalni pas ponuja celo centralna banka, politiki iz držav v krizi ne bodo imeli nobenega razloga za to, da bi sprejemali nujne reforme.
Po naključju so prav v teh dneh iz Nemčije prispeli morda najprepričljivejši dokazi o tem, da je upravičeni ali navidezni strah pred inflacijo v sedanjih razmerah eden od najbolj nenavadnih nesmislov. Analitiki Deutsche Bank so se odločili, da bodo primerjali obresti na sedanjih trgih z nekdanjimi obrestmi v različnih državah. Sedanje razmere so primerjali s tistimi v čim bolj oddaljeni preteklosti oziroma s časom, ko smo že imeli na voljo zanesljive zapise o višini obresti. Po pričakovanjih so se najstarejši zapisi pojavili na Nizozemskem: v tej državi imamo na voljo podatke o donosnosti obveznic iz leta 1517. Za Nizozemsko in druge analizirane države so ugotovili, da so današnje obresti - donosnost vrednostnih papirjev, ki lastniku zagotavljajo vnaprej določeno nagrado - nižje kot kdaj prej. Za Nizozemsko to velja že skoraj 500 let, za Anglijo od leta 1649, za Združene države Amerike pa od leta 1790. Britanski funt je bil dolgo časa najpomembnejša valuta na svetu in Deutsche Bank med drugim ugotavlja, da britanska centralna banka, ki je stara več kot tristo let, ni znižala obresti na današnjo raven niti med prvo in drugo svetovno vojno niti med veliko gospodarsko krizo v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi brez takšne zgodovinske analize je splošno znano, da je prestrašen svetovni kapital pripravljen vodilnim državam posojati denar z izjemno slabim donosom. Še več: svetovni kapital je takšnim državam poleg tega, da jih brezplačno financira, pripravljen celo plačevati, ker mu zagotavljajo kolikor toliko varno zavetje.
Strašiti z inflacijo v takšnih razmerah ni samo nedolžno fantaziranje. Je nevarno početje, ker zaradi tega ne moremo pravilno ugotoviti, v kakšni krizi smo se pravzaprav znašli, in odgovoriti na vprašanje, kaj bi bilo treba storiti. Treba je vedeti, da se je med sedanjo krizo (od leta 2007 do danes) inflacija v premožnih državah znižala za več kot polovico. Pri monetarni politiki vemo zagotovo le to, česa ne smemo storiti. Ne smemo ponavljati napak monetarne politike iz časa velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Omenjenega nemškega novinarja so v britanskem finančnem časopisu predstavili tudi kot sodelavca kalifornijskega inštituta, poimenovanega po ameriškem predsedniku Herbertu Hooverju, ki je vodil državo prvih nekaj let po začetku velike gospodarske krize. Zveni zlobno in pregrobo, vendar ni popolnoma neumestno, če se bralec časopisa na besedilo nemškega avtorja odzove s pripombo, da mu prav pristaja sodelovanje z inštitutom, poimenovanem po takšnem človeku. Zategovanje pasu in dogmatično vztrajanje centralne banke pri prisilno prilagojenih ukrepih nista daleč od politike, s katero so se Herbert Hoover in ameriške monetarne oblasti lotile krize tridesetih let. Zanjo so se odločile, ker so verjele, da se je samo z žrtvovanjem mogoče spokoriti za nekdanje grehe, podobno pa razmišlja tudi večina današnjih evropskih politikov.
Ameriški in drugi podporniki politike, ki zagovarja nekonvencionalne ukrepe, tudi sami priznavajo, da se odpravljajo v neznano. Kakšne so koristi in stroški oziroma tveganje pri takšni politiki, so prvič poskušali ugotoviti prejšnji teden na zahodu ZDA, v mestu Jackson Hole v Wyomingu, kjer enkrat na leto tiskarna dolarjev priredi nekakšen svetovni simpozij bančnikov, finančnikov, finančnih funkcionarjev in drugih strokovnjakov. Prvi človek te tiskarne je predstavil rezultate analiz, ki so pokazale, da so z enim najpomembnejših nekonvencionalnih ukrepov, z vlaganjem centralne banke v dolžniške vrednostne papirje ameriške države, znižali obresti za 80 do 120 bazičnih točk, prispevali k rasti družbenega proizvoda za tri odstotke in ustvarili dva milijona novih delovnih mest. Nekateri analitiki so prepričani, da so še večji in pomembnejši tisti učinki, ki jih ni mogoče kvantificirati. Opozarjajo, denimo, da se prav zaradi takšnih ukrepov vprašanja likvidnosti bančnega sistema niso lotili tako kakor v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko banke zaradi vse ostrejše monetarne politike pravzaprav niso imele izbire in so morale likvidnost zagotavljati s paničnimi razprodajami premoženja. Posledice v gospodarstvu so bile seveda katastrofalne.
Mar res lahko pričakujemo tragedijo, če se tudi ECB odloči stopiti na neznana tla in začne sprejemati netradicionalne ukrepe monetarne politike? Ali ni nekoliko arogantno verjeti, da v nemški centralni banki vedo nekaj, o čemer nimajo pojma v Washingtonu, Tokiu in Londonu? Razlogi za izlet v neznano niso podobni pravniškemu dlakocepstvu, s katerim bi poskušali ustvariti podlago za sprejetje ukrepov. Kaj naj si pravzaprav mislimo o centralni banki, ki išče razloge, zakaj njena politika ne deluje, hkrati pa ne poskuša odpraviti teh razlogov? Zlasti takšnih razlogov, kakršen je čedalje bolj uveljavljeno prepričanje trgov, da evro ne bo preživel. Pravzaprav ni najpomembneje, koliko nas stane takšno prepričanje, ki ga upoštevajo pri določanju obresti. Če tega prepričanja ne bomo odpravili, ampak se bo razširilo in utrdilo med ljudmi, ne bo treba prav nič razpravljati o tem, kdo bi moral zapustiti območje z evropskim denarjem in kdo bi moral ostati v njem. Težava bo rešena, če takšen nenadzorovan ekonomski dejavnik, kakršen je trg obveznic, kolektivno ugotovi, da je preveč tvegano vlagati v kakršenkoli vrednostni papir, izražen v evrih. Takrat bodo z območja izstopili vsi: krivi in nedolžni.
