Na sirsko mesto Kobani, tik ob turški meji, še naprej padajo granate in rakete. Brez premora. Mesto je obkolila Islamska država, ki je oddaljeni napadi mednarodne koalicije v genocidnem obračunavanju s kurdskim prebivalstvom na severu Sirije do zdaj niso niti malo upočasnili. Kaj šele ustavili. Eksodus kurdskega prebivalstva v Turčijo se nadaljuje – velika človeška tragedija se stopnjuje iz ure v uro. Srdite boje med vrhunsko oboroženimi islamisti in osamljenimi kurdskimi gverilci je mogoče opazovati s prostim očesom.
Medtem »koalicijski« bombniki bombardirajo naftne rafinerije in oddaljene postojanke skrajne sunitske milice, katere največji prednosti sta prav zelo velika mobilnost in logistično-finančna neodvisnost. Turške varnostne sile so pustošenje islamistov po njenih mejah do zdaj le pasivno opazovale – po dveh letih (ne)posredne turške pomoči skrajnežem, najbolj (ne)vzgojenim otrokom ameriške invazije v Irak pred enajstimi leti, bi bilo kaj drugega preprosto neumno pričakovati. Islamisti namreč obračunavajo s Kurdi, ki jih Turčija, veliko bolj kot mednarodno zasedbo borcev svete vojne, vidi kot pretnjo svoji stabilnosti in varnosti.
Oblegani sirski Kurdi v svojem skrajno neenakovrednem boju s sunitskimi skrajneži ne morejo računati niti na pomoč svojih »bratov« iz iraškega Kurdistana, katerih interesi so precej bliže Turčiji kot gibanju YPG, ki brani Kobani in je v tesnem sorodstvu s turško Kurdsko delavsko stranko (PKK). Turčija bo v prihodnjih dneh gotovo vstopila v vojno, ki jo je – enako velja za Islamsko državo – sama pomagala ustvarjati in širiti. Uradni turški vstop v sirsko (in tudi iraško) vojno bo gotovo imel tektonske posledice. Ker Turčijo od Ukrajine loči le Črno morje, se hitro vzpostavlja zemljevid novega globalnega konflikta.
V tej vojni – ne glede na njeno intenzivnost – sodeluje tudi Slovenija. Na obeh straneh fronte. V še eni mednarodni koaliciji, ki se je, brez kakršnega koli posvetovanja z javnostjo, odpravila na Bližnji vzhod. In s posameznim sodelovanjem v skrajni islamistični milici, ki se je, času primerno, v zadnjih letih z zahodnimi križarskimi pohodi po muslimanskem svetu močno globalizirala in s svojimi lovkami dosegla tudi – Slovenijo.
To res ne bi smelo nikogar presenetiti. Slovenija je z odsotnostjo lastne zunanje politike in hkratnim brezmejno omejenim razumevanjem sveta znotraj notranjepolitičnih meja v celoti poskrbela, da postajamo »upoštevanja vreden« akter novega globalnega konflikta. Tukaj. In zdaj.
Smo priče šele uvodnemu (raz)dejanju.