Tudi terjatev 
je (dober) posel

»Ta plačilna nedisciplina ni zgodba od danes, ni zgodba od včeraj, ni zgodba od predvčerajšnjim, ampak jo poznamo že kar nekaj časa,« je septembra 2009 našteval generalni sekretar združenja delodajalcev obrti in podjetnikov Igor Antauer. Vprašanje o tem, koliko so stare slabe plačilne navade v slovenskem gospodarstvu, je pomembno, ker ljudje s spominom vedo, da se je zanesljivo začela precej pred koncem leta 2008, pred uradnim začetkom velike krize. Posebno zadnja leta smo velikokrat slišali zahtevo, naj država ukaže red tudi pri plačilih med podjetji, in pojasnila države, da se v pogodbena razmerja med njimi pač ne more vmešavati. Pred petimi dnevi pa je državni zbor glasoval za tri zakone, ki jih je proti slabim plačilnim navadam napisala vlada, a je slišati, da bo zdaj Gospodarska zbornica Slovenije v državnem svetu poskušala doseči veto na zakon o preprečevanju zamud pri plačilih.

Zbornica je vsa nasršena proti zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih, ki omejuje plačilne roke med podjetji na največ 120 dni in uvaja obvezni pobot obveznosti in terjatev. Na zbornici se je uveljavilo mnenje, da predpisovanje plačilnih rokov z zakonom »neupravičeno posega v pogodbeno svobodo glede dogovarjanja o plačilnih rokih«.

Še več ugovorov ima zbornica na obvezni pobot, češ, »pobot ne more biti predpisan kot obvezen« pa tudi nič ne pripomore k boljši likvidnosti podjetja, ampak gre »zgolj za knjigovodsko zapiranje terjatev«. Zagovorniki (obveznega) pobota se strinjajo, da podjetju ne prinaša svežega denarja, a lahko zniža zadolženost in tako izboljša njegovo bilanco.

Od leta 2008 so se vrstili pogovori o plačilni nedisciplini, večkrat prav na gospodarski zbornici. Marca lani je na primer to združenje po še enem posvetu o plačilni disciplini v sporočilu za javnost povzelo: »Primeren ukrep bi bil tudi večstranski pobot, ki nikakor ni avtomatsko pravno izpodbojen v primeru stečaja dolžnikov. Pomembno je, da bi se v to vključila tudi država.« Država se je zdaj vključila in z zakonom uvedla obvezni pobot. Ali ni Gospodarska zbornica Slovenije pred enim letom hotela prav tega?

Na uradno stališče zbornice o preprečevanju zamud pri plačilih so očitno najbolj vplivala prav podjetja, ki jim bo obvezni pobot odvzel posel, ali kakor je zbornici pisalo eno od njih: »V vsakem primeru bo faktoring hišam [te trgujejo s terjatvami] z morebitno uveljavitvijo predlaganega zakona poslovanje bistveno bolj oteženo in izpostavljeno dodatnim tveganjem. Prepričani smo, da nam bo predlagani zakon praktično onemogočil opravljanje naše dejavnosti.«

Tudi kriza ima dva obraza: na eni strani podjetja, ki nočejo ali ne morejo plačati svojih obveznosti, in na drugi strani družbe, ki s plačilno nesposobnostjo in terjatvami ter z izterjavo trgujejo - iz »nesreče« za druge so naredile priložnost zase. Gospodarska zbornica je pač povsem odvisna od prostovoljnih članov in mora enako zavzeto zastopati vse skupine, ki plačujejo članarino. Pomembnejše od notranjih razmerij v tem prostovoljnem gospodarskem združenju je vprašanje, ali je zdaj pretežni vzrok za dolge plačilne roke še brezobzirnost in sebičnost dolžnikov ali pa že prevladujejo podjetja, ki plačila odlagajo, ker so tudi sami žrtev dolgih plačilnih rokov in dragih bančnih posojil. Od te statistike bo tudi odvisno, ali bo gospodarstvo prvo jokalo zaradi zakona, s katerim je država prek zapovedanih plačilih rokov stopila 
med poslovne partnerje.