Tiskane izdaje
Po izbruhu evrske krize najbrž ni spornejšega vprašanja od »varčevalnega diktata«, ki naj bi ga vsem drugim vsiljevala Nemčija. Nobelovi nagrajenci za ekonomijo se ob tem obmetavajo skorajda z gostilniškimi izrazi in ne le stroka, ves svet se je razdelil na »neokeynesijance« in »ordoliberalce« z diametralno nasprotnimi predstavami o tem, kako rešiti skupno evropsko valuto in gospodarstvo vsake države posebej.
Vsaka stran ima svoje argumente opisane na kilometrih papirja, na kratko pa bi lahko eno opisali s prepričanjem, da mora Nemčija prilagajati svojo politiko vsemu evrskemu območju, medtem ko je druga – nemška konservativno-liberalna – prepričana, da mora vsaka članica pospraviti pred svojim gospodarskim pragom. Kot najboljši primer tega so v Berlinu doslej navajali kar svoj primer. Pred dobrim desetletjem je Nemčija veljala za evropskega bolnika, a se je z reformami trga delovne sile, pokojninskega zavarovanja in davčne politike prelevila v evropski motor gospodarskega razvoja.
Ta motor je zdaj videti vse bolj upehan – in spet se lahko prepiramo, ali gre za pravično kazen za nasprotovanje evrskim obveznicam ali pridno Nemčijo samo prizadevajo države, kot sta Francija in Italija, ki se kljub visokim dolgovom z vsemi štirimi upirajo konsolidaciji proračuna ter ustvarjanju boljših pogojev gospodarjenja. Isti prepiri pehajo sem ter tja tudi politiko Evropske centralne banke, ki poskuša z denarnimi prijemi spodbuditi bančno posojanje gospodarstvu. Pri tem tudi predsednik ECB Mario Draghi poudarja, da lahko sam državam kupuje čas, za gospodarski rasti prijazne reforme pa morajo poskrbeti same. Nemčija pri tem ni izjema.
Če njena prvovrstna izvozna industrija, od avtomobilske in strojne do kemične in druge, ne bo zagotavljala delovnih mest, naj bo to zaradi premajhnega kitajskega ali francoskega povpraševanja, se bodo morali tudi Nemci vprašati o razmerjih med državno porabo in obremenitvijo gospodarstva. So visoke cene energije krive, da njihova industrija raje vlaga drugje kot v domovini? Ali birokratske ovire preprečujejo razcvet storitev in novih tehnologij? Ali gospodarstvo že odgovarja na ambiciozno socialno agendo sedanje nemške vlade? V minulem letu je nemška vlada z višanjem plač in pokojnin delala natančno to, kar so ji predpisovali kritiki, povsem mogoče je, da bodo že zaradi nujnih obnov sledile investicije v infrastrukturo.
Kaj je v majavih časih po zadnjih krizah pametna gospodarska politika, se ne bo spraševala le Nemčija. Ekonomisti z ene in druge strani se bojijo globalnih pretresov, če bo ameriška Fed v strahu pred pregretostjo gospodarstva in novimi baloni res začela višati obrestne mere, medtem ko jih bodo druge centralne banke še nižale. Kaj lahko to prinese državam z neuravnoteženim razvojem, smo lahko v hitro razvijajočih se državah Azije in Južne Amerike opazovali že lani, in to še pred zaostrovanjem v Ukrajini in ofenzivami islamskih skrajnežev na Bližnjem vzhodu. Če je Nemčija res naletela na meje svojega gospodarskega razvoja, bi si morali vsi v evrskem območju želeti, da bo kmalu spet našla razvojno ravnotežje.
