Turčija, pomagaj!

Politika pogosto ubira neverjetno čudne, da ne rečemo pokvarjene poti. Več kot štirideset let že traja turško trkanje na vrata Evropske unije, pa vendar Ankare kljub resno zastavljenim pogajanjem v Bruslju do zdaj še nihče ni bil pripravljen sprejeti. Ne le zaradi razhajanja islamskih in celo v ustavo EU zapisanih »evropskih krščanskih vrednot«, ki so v zgodovini zelo poredko hodile vštric, ampak predvsem iz gole politične preračunljivosti. Politiki treh največjih članic Evropske unije (izstopala je Francija) z relativno velikim »postkolonialnim« ali »postgastarbajtarskim« deležem muslimanskega prebivalstva so se namreč skrivaj ves čas bali, da bi se z vstopom velike muslimanske države preveč spremenila bruseljska glasovalna razmerja, njihov odstotek vpliva pa nevarno zmanjšal.

Z milijonskim begunskim valom, ki je še veliko bolj nepredvidljiv, predvsem pa politično težje ustavljiv, kot je približevanja neke Turčije, se zgodba – če seveda odmislimo vsa begunsko-humanitarna in človekoljubno privzdignjena čustva, ki z realno politiko ponavadi nimajo veliko skupnega – nehote ponavlja. Še huje. Begunci lahko celo raznesejo Evropsko unijo. Tokrat seveda ne toliko zaradi islama in drugačnih vrednot, ki jih bo težko integrirati, ampak predvsem zaradi Evrope same, ki se desetletja ni zmogla dogovoriti niti o vsaj približno usklajeni skupni priseljenski politiki. Celo zdaj, ko ji voda že teče v grlo, se obnaša kot otrok, ki bremena zgolj odriva od sebe. Na tako imenovane »tretje varne države«, kar je le še ena izmed že vsem samoumevnih bruseljskih političnih neumnosti.

Račun za tako politiko zdaj prihaja. Turčija je z obiskom avtoritarnega predsednika Erdogana v Bruslju lahko kar čez noč postala tako rekoč »schengenska« zunanja članica EU. Doletela jo je čast, ki je niso deležne niti vse članice. Bruselj, ki je s hrbtom potisnjen ob zid, pa ji bo za to moral še zelo dobro plačati in sprejeti prenekatere prav nič evropske in nikomur ljube kompromise. Kajti če se »človekoljubni« turški predsednik, ki sicer solidno ravna z begunci, je pa pred časom zelo kruto obračunal s sekularno opozicijo in ima, milo rečeno, zelo čudne predstave o reštivi kurdskega vprašanja, v sirski krizi pa do te mere trde regionalne interese, da so jim še Američani težko kos, odloči odpreti vrata in v Evropo spustiti približno 2,2 milijona sirskih, iraških in drugih beguncev, se utegne vseh 28 članic skupnosti v hipu znajti pred zelo trdo preizkušnjo.

Vračanje k »realpolitiki«, v Bruslju pravijo tej novi »perspektivi« v evropski zunanji politiki, za katero so na lepem sprejemljiva tudi pogajanja s sirskim diktatorjem Bašarjem al Asadom. Če bi le ustavila naval beguncev. »Spreminjanje s približevanjem« se temu lepše reče v tipično bruseljski politični latovščini, ki ne pove nič, zelo dobro pa prikriva štirideset let sprenevedanj. V resnici pa gre samo za to, da Evropski uniji preprosto ne preostane nič drugega, kot obupen poskus Ankaro ne glede na ceno pridobiti na svojo stran, ker so vse druge možnosti za Evropo lahko zelo katastrofalne.