Tiskane izdaje
Ne bi se smeli čuditi predstavniku portoroškega turizma, ki pravi, da smo svetovni prvaki v turizmu, če rezultate primerjamo s tem, kar vlagamo vanj.
Primer turistične promocije je šolski. Medtem ko vsak kmet ve, da iz zemlje ne zraste več pridelka, če vanj posejemo manj zrnja, tega »kmetje« iz Ljubljane ne vedo. Seveda je varčevanje pri promociji samo kapljica v slovensko morje samozadovoljnosti in turistične domišljavosti. Pred časom so objavili podatek, da smo po indeksu turistične konkurenčnosti 33. med 139 državami sveta. Da, toda po letališki infrastrukturi smo s 70. mesta v dveh letih zdrsnili na 74., po cenovni konkurenčnosti s 94. na 99. mesto, po kulturnih virih s 54. na 58., po prometnih nesrečah z 21. na 58., po zdravju in higieni s 36. na 39., po državnih izdatkih za turizem s 43. na 45. in po številu kulturnih znamenitosti z Unescovega seznama s 116. na 122. mesto ...
Ko se hvalimo z gorami, ne povemo, kakšen prenočitveni standard ponujamo. Ko se hvalimo z rekreacijo, ne povemo, zakaj deset let ni mogoče zgraditi igrišča za golf pri Portorožu, zakaj so piranske cerkvice zaklenjene za obiskovalce, zakaj je Piran tako težko dostopen in zakaj turist, ki napačno parkira, plača vrtoglavih 200 evrov kazni. Kako lahko delavci z minimalnimi plačami dobro skrbijo za turista? Predvsem bi bilo od glavnih turističnih delavcev (vlade) dobro dobiti odgovor, ali ta vlada v tem turizmu res vidi priložnost. Turizem pač ne more biti boljši od splošnih razmer v državi. Celo število nasmehov in količina dobrega počutja državljanov štejeta v tem proizvodu, ki ga država zanemarja zaradi varljivega občutka, da je mogoče turizem molsti do nezavesti brez primernih vlaganj. Do kraja so izmolzli igralništvo in ni vrag, da ne bi tudi turizma.
