Tiskane izdaje
Portoroški turistični delavci se malo čudijo, kako to, da jim letos sezona malce slabše nese. Pri tem se – sicer upravičeno – jezijo tudi na krizo, na tajkune, ki so jim za vsaj deset let zatrli (pokradli) razvoj, na zmedeno državo, ki še zase ne zna poskrbeti, in podobno.
Nikakor pa se ne morejo jeziti na vreme. S takšnim soncem bi morali v resnici pobrati vsaj desetino več turističnega pridelka – in ne nekaj odstotkov manj, kolikor so ga pobrali v večjem delu leta. Kaj je torej takšnega, kar bi lahko naredili precej bolje sami, ne da bi za to potrebovali pomoč vesoljcev? Vzemimo hrup. Ali ni hrup nekaj povsem podobnega strupenim kemikalijam ali pa vsaj gnojnici, ki jo brezvestneži spuščajo v reke, jezera in morja? Ali ni podoben plastičnim vrečkam, pločevinkam in ugaslim cigaretnim ogorkom, ki jih nemarneži puščajo po rajskih plažah?
Peščica portoroških gostincev je očitno prepričana, da bo s hrupom dosegla turistični rekord. Takšnega onesnaževanja, nasilja nad okoljem in ljudmi, kakršnega si v Portorožu privoščijo letos, si ga niso še nikoli. Šefi lokalov, ki so oddaljeni po dvajset metrov, kar tekmujejo, kdo bo imel močnejše ojačevalce in zvočnike. Pomemben je hrup, ne kakovost glasbe.
V Portorožu je v vsakem lokalu mogoče hkrati slišati vsaj tri glasbe hkrati: po tri glasbene izvajalce različnih glasbenih zvrsti, ritmov, načinov izvedbe ... Portoroški gostinci, ki so s tovrstnim onesnaževanjem prevzeli turistično »strategijo« v svoje roke, so očitno še zmeraj prepričani, da bodo na hrupne limanice ujeli največ turističnih muh. Delujejo po iluzornem principu: več ko bo hrupa, večji bo izkupiček. V Portorožu je turistično oblast dejansko prevzela gostilniška ulica, katere ekskluzivni predmet ponudbe je – kaos!
O tem, da s tem jemljejo prostor tistim, ki bi radi gostom ponudili tudi kaj drugega, da jemljejo možnost gostom, ki imajo pravico do drugačne ponudbe sredi Portoroža, o tem med njimi ne razmišlja nihče. Še najmanj prvi poklicani, župan, ki bi se moral v zemljo pogrezniti od sramu zaradi tega, kar počno njegove desne in leve roke in noge. (Letos je novemu piranskemu hotelirju uspelo vsaj nekoliko utišati razgrajaško atmosfero v Piranu.) Torej župan mesta, ki se hvali, da je rodilo »Maestra narodov« Giuseppa Tartinija, in ki se hvali, da je povezano z Benetkami in Dubrovnikom.
Župan in njegova četica bi veliko več storila za kraj in turizem, če bi si namesto pobratimstev z vasicami izza devetih gora enkrat pozorno ogledali glasbeni program (in stopnjo hrupa) v Benetkah in kje ob dubrovniškem Stradunu. Niso vsega krivi samo bavčarji, pahorji in janše; tudi s primernejšo turistično strategijo bi bila občinska blagajna tako polna, da tujcem ne bi bilo treba računati 200 evrov kazni za napačno parkiranje ali za deset kilometrov prehitro vožnjo skozi kraj.
Ne nazadnje: pred Portorožem je še vedno prometni znak, ki ponoči precej dvolično prepoveduje uporabo avtomobilske hupe, medtem ko čedalje zmogljivejši ojačevalci v kraju lahko brez vsakega obzira bučijo pozno v kaotične portoroške noči.
