Glavnega igralca, turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, na bruseljskem odru sploh ni bilo. Na vrh EU-Turčija je odposlal premiera Ahmeta Davutoğluja. Tudi manj vplivni gost iz Ankare je imel na vrhu v rokah taktirko. EU se je s kaotičnim odzivom na begunsko krizo v zadnjih mesecih potisnila v kot in je odvisna od ravnanja drugih akterjev. Prihodnost schengna je iz tedna v teden bolj negotova. Razdor glede begunskega vprašanja notranje izpodjeda Unijo. Zato je po logiki brezbrižne realpolitike pripravljena na kupčije s komerkoli. V takšnem položaju je pripravljena uslišati vsako željo novodobnega »sultana z Bosporja«, ki ima v rokah ključ do Evrope in na razpolago mehanizme, tudi neprijetne, za ustavitev beguncev. Nedavna aretacija dveh medijskih kritikov Erdoğana, kršitve temeljnih svoboščin in siceršnji notranji razvoj v Turčiji nikogar več ne zanimajo in niso ovira za napredek na poti proti EU. Davutoğlu je v Bruslju govoril kar o zgodovinskem dnevu za pristopanje Turčije k Uniji. Že v prihodnjih tednih naj bi odprli novo pogajalsko poglavje. Turčija ima seveda neprecenljivo strateško in geopolitično vlogo za Unijo, a evropska politika s pretiranim popuščanjem sama sebi jemlje verodostojnost. Negotovo ostaja, koliko lahko Turčija namesto Unije opravi »umazano delo« pri ustavljanju beguncev. Utegne se zgoditi, da se bo njihov tok preusmeril na druge, še bolj nevarne poti in da bodo nastale nove velike katastrofe. Tudi glavne težave Unije v boju z begunsko krizo s kravjo kupčijo z Erdoğanom ne bodo kar izginile. Zunanja meja bo ostala porozna in odsotnost njenega nadzora uničuje Evropo brez meja. Pokazalo se je, da Unija ne premore niti kanca prave solidarnosti, ko bi morala sprejeti delitev begunskega bremena. Sprejetih sklepov, denimo o premeščanju beguncev, ne more uresničiti v praksi. Sinoči se je Unija res zbližala s Turčijo, a tudi odtujila od same sebe.