Tiskane izdaje
Geografskega položaja se ne da spreminjati in Evropski uniji je usojeno čim tesnejše sodelovanje s Turčijo kot veliko, vplivno sosedo. Predvsem gospodarski in geostrateški interesi so pred več kot desetletjem botrovali odločitvi, da se s Turčijo začnejo pogajanja o polnopravnem članstvu.
Veljalo je, da bo v pogajalskem procesu najlaže vplivati na notranji razvoj Turčije, spodbuditi reforme in nagrajevati pozitivna gibanja. Pričakovanja se niso izpolnila. Evropska stran sicer glede perspektive članstva nikoli ni bila najbolj iskrena in občasne odločitve o odpiranju pogajalskih poglavij so bile bolj ali manj prazen ritual.
Turčija je pod Recepom Tayyipom Erdoğanom skrenila z evropske poti; z avtoritarno vladavino, krčenjem temeljnih pravic in obračunom s Kurdi je daleč od minimalnih standardov za resno kandidaturo. Niti najbolj privrženi turškemu članstvu se ne morejo več slepiti, da bi Turčija v prihodnjem desetletju ali dveh postala članica.
Tudi Unija še dolgo ne bo v stanju, ko bi lahko prebavila tak zalogaj, kot je orjakinja na Bosporju. Zato bi bilo treba začeti resno razmišljati, kako bi se Unija lahko strateško, politično in gospodarsko povezala s Turčijo, ne da bi bili celotni odnosi obremenjeni z razpravo o iluzornem članstvu.
Že kratkoročno bo v odnosih z Unijo morala ravnati pragmatično. Turčija je vse bolj vpletena v krize na Bližnjem vzhodu, od koder prihaja ena glavnih groženj varnosti stare celine. Begunskega vprašanja se ne da reševati brez sodelovanja s Turčijo, četudi je Erdoğan popolnoma nesprejemljiv.
EU seveda ne bi smela iz same sebe narediti talca Ankare. Kaotična evropska migracijska politika ustvarja plodna tla za turško izsiljevanje. A tudi Unija ni brez vzvoda. Turčija jo potrebuje na mednarodnem odru, gospodarsko je odvisna od nje. Nobena stran ne more biti zainteresirana za podiranje mostov.
