Turška (kurdska) zagata

Tristo kurdskih levičarskih aktivistov se je v Suruč, mesto ob meji s Sirijo, prišlo z namenom pomoči popolnoma uničenega bližnjega Kobanija. Aktivisti so imeli s seboj humanitarno pomoč, zdravila, tisoče knjig, šolske potrebščine, igrače in oblačila. Med njimi so bili gledališki igralci, ki so v Kobaniju – 80 odstotkov je bilo zravnanega z zemljo – nameravali odigrati nekaj predstav. Bili so polni življenja, ki so ga želeli deliti s tistimi, ki jim ga pripadniki brutalne sunitske milice želijo odvzeti.

Samomorilska napadalka se je razstrelila sredi srca modernega kurdskega aktivizma, ki presega politične, nacionalne, religiozne in ideološke delitve. Namesto slavja novega rojstva Kobanija so v Suruču, kamor je lani pred krvavim pohodom Islamske države pribežalo več kot 100.000 kurdskih beguncev, so morali včeraj organizirati skupinski pogreb dvaintridesetih žrtev skrbno organiziranega in »politično« premišljenega, a tudi bolče predvidljivega samomorilskega napada.

Kurdske sile (YPG), ki so januarja osvobodile Kobani, so v zadnjih dveh mesecih uspele zasesti oziroma osvoboditi velik del ozemlja ob sirsko-turški meji, ki so ga pred tem skoraj dve leti v celoti nadzorovali pripadniki IS. Največji udarec islamistom so Kurdi, ki vse bolj tesno sodelujejo tudi s koalicijo (beri: Združenimi državami), pred poldrugim mesecem zadali z osvojitvijo obmejnega mesta Tal Abjad, preko katerega so potekale ključne oskrbovalne poti do Rake, prestolnice samooklicanega kalifata.

Sirski Kurdi, ki jim v boju z IS pomagajo tudi nekatere sirske uporniške skupine, so se zaradi jasnih motivov, enotnosti , vojaške izurjenosti in eksistencialne grožnje izkazali za edino regionalno milico, ki se je sposobna učinkovito bojevati s skrajnimi islamisti in ob tem uspešno izkoriščati vsa svoja lokalna in globalna zavezništva.

Tako »aktivni« in uspešni sirski Kurdi, ki se vse bolj povezujejo tudi s svojimi rojaki v Turčiji, Iraku in tudi Iranu, niso trn v peti le za Islamsko državo. So tudi – ali predvsem – trn v peti Turčije, ki je v zadnjem letu dni na vsak način poizkušala preprečiti kurdski vojaški pohod po severu Sirije in povezovanje treh tamkajšnjih kurdskih provinc, ki so jasno izrazile svoje avtonomne težnje. »Ideološka« povezanost sirskih Kurdov s turško Kurdsko delavsko stranko (PKK) v Ankari krepi strah pred kurdskimi državotvornimi težnjami, ki bi lahko prestopile tudi turško mejo, in to je bil glavni razlog, da je Turčija do zdaj »dovolila« skoraj nemoteno delovanje Islamske države na svojih dodobra prepustnih mejah, k turški nervozi, ki se je »prevedla« v kopičenje sil na sirski meji in obveščevalnim sporočilom o možni vojaški intervenciji (vzpostavitev »tamponskega« območja) pa je močno prispeval tudi uspeh kurdske stranke HDP na nedavnih parlamentarnih volitev, ki je Erdoganovi AKP posredno preprečil samostojno oblikovanje vlade.

Turška zagata je ogromna. To ni dobra novica. Ne za Turčijo, ne za Kurde, ne za Sirijo.