Tvegana kombinacija

Ko je pred petimi leti država sprejela zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, so tudi njegovi snovalci pričakovali, da se bo prej ali slej znašel na ustavnem sodišču. Mnogi so ga razumeli kot politično všečen zakon, ki bo ob odsotnosti zadostnih procesnih garancij za stranke v postopkih tlakoval pot političnim obračunavanjem. Še posebno v času, ko so tajkunske zgodbe začele preplavljati slovenski politični in pravni prostor.

Takratna oblast se je odločila za zakonske rešitve, ki v postopku odvzema domnevno nezakonito pridobljenega premoženja pomenijo kombinacijo kazenskega in civilnega postopka. Ali je bila to pravilna kombinacija, še ne vemo. Ustavno sodišče o tem zakonu še ni reklo zadnje besede. Specializirano državno tožilstvo, ki sporoča, da pri odrejanju, vodenju in izvajanju finančnih preiskav nima posebnih težav, daje signal, da po petih letih od uveljavitve zakona ve, po kateri poti mora iti. Toda ni vse na njem. V tej igri so še finančna uprava, policija, protikorupcijska komisija, urad za preprečevanje pranja denarja, druge nadzorne institucije in seveda sodišča.

Na praktični ravni se težave pojavijo najpogosteje pri zaznavi premoženja nezakonitega izvora kot temeljnega pogoja za uvedbo postopka. Pozornost vseh organov, ki zaznavajo takšno premoženje, mora zato biti usmerjena tudi na premoženje, ki ni razvidno iz javnih baz, s katerim določena oseba in z njo povezane osebe v resnici razpolagajo ali so razpolagale.

Finančna preiskava in na podlagi njenih izsledkov vložena tožba za odvzem nezakonito pridobljenega premoženja državi omogočata, da si »prisvoji« premoženje državljanov. Seveda tisto, ki po njenem prepričanju ni čistega izvora. Da ravna tako, je njena legitimna pravica in bilo bi zelo čudno, da to ne bi bil njen cilj. Očitki, da so nas že pred leti pri tem prizadevanju prehitele skorajda vse države EU pa tudi tiste zunaj tega območja, segajo že nekaj let nazaj in so bolj ali manj upravičeni.

Toda kakšen bo resnični izplen začetih postopkov, nihče ne ve. Kar nekaj sodnih postopkov je, čakajoč na odločitev ustavnega sodišča, prekinjenih. Že v primeru tožbe specializiranega tožilstva proti Janezu Janši se kaže, da se bo začelo s preračunavanjem, kako tečejo roki za vložitev tožbe po uvedbi finančne preiskave. Kaj torej pomeni šest mesecev na leto podlage, ki sta zakonsko določena roka za takšno preiskavo? Ali za vložitev tožbe po poteku tega roka ni zakonsko določena časovna omejitev?

Tisto, kar bega, pa je še vedno vprašanje, ali je zakon o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja premočno posegel v lastninsko pravico posameznika, ki – zaradi obrnjenega dokaznega bremena – že tako in tako mora dokazati, da je to, kar ima, pridobil zakonito. Za državo je v igri preveč denarja, da bi si lahko privoščila tožbe za vračilo premoženja in povračilo škode, če bi se pokazalo, da je zakon, ki ga je spisala, (deloma) neustaven. Milijonske odškodnine si težko privošči.