Tvegano resetiranje diktatur

Komu se bo ocena – če bi na hitro potegnili črto pod dosedanje dogajanje v Kairu – morda zdela pretirana. Kljub eksplozivnosti, ki je šokirala svet, bi bilo najbrž mogoče celo reči, da tiste prave revolucije v Egiptu in tudi drugod v arabskem svetu, kjer se razmere očitno šele ogrevajo, pravzaprav sploh (še) ni bilo. Gorela ni nobena ameriška zastava, celo izraelske so demonstranti pustili pri miru, Muslimanski bratje so odigrali zelo gentelmansko igro, Mubarak jo je izjemno poceni odnesel, vse skupaj pa se je za prvo silo uneslo z nekakšno navidezno zmago ulice in vsesplošnim ljudskim rajanjem, ki je isti(!) Mubarakovi vojski pravzaprav dalo nekakšno demokratično legitimnost, da je lahko z »žametnim vojaškim pučem«, ki ga je ulica tako lepo sprejela, spet vzela vse niti v svoje roke.

Če bi hoteli dogajanje primerjati z evropskim izpred več kot dvajsetih let, smo torej v najboljšem primeru šele nekje v fazi generalov à la Jaruzelski, diktatorskih podrepnikov vrste Egon Krenz ali prebujenemu ljudstvu na lepem prijaznih šefov tajnih služb, ki – podobno kot nekoč vzhodnonemški Erich Mielke – obljubljajo narediti demokracijo. A ima ugledni britanski zgodovinar kljub temu najbrž prav, ko trdi, da se že dogajajo neustavljive zgodovinske spremembe. Ali se bo Kairo 2011 res končal tako, kakor se je Praga 1989, seveda še ni mogoče predvideti, toda njegove ocene, da bo vrenje v vseh državah Magreba in Bližnjega vzhoda, ki za Evropo niso nič manj pomembna soseščina, kakor je bilo nekoč njeno »vzhodno dvorišče«, prej ali slej privedlo do korenitih sprememb, se že potrjujejo. Vse to pa bo seveda vplivalo tudi na Evropo oziroma na Evropsko unijo in bo prej ali slej zahtevalo temeljito spremembo njene politike do tega dela sveta. Če se bo demokratizacija arabskih režimov vsaj približno posrečila, bo sredozemski bazen za EU namreč postal bistveno drugačen življenjski in gospodarski prostor, v katerem bo treba postaviti povsem nova pravila sodelovanja, če pa bodo vse te revolucije zatrte, četudi zgolj z nekoliko mehkejšimi avtokratskimi ali islamističnimi režimi, pa Evropa prav tako ne bo ušla posledicam. V najboljšem primeru bo le še bolj množična tarča (Lampedusa) frustriranih generacij mladih Arabcev in njihove jeze, kar z drugimi besedami pomeni, da je prav vse, kar se ta trenutek dogaja v prebujenem arabskem svetu, za Evropo izjemno pomembno.

In kako je Evropa, ki je sredi svoje krize in je dogajanje ne bi moglo ujeti v bolj napačnem trenutku, na vse to revolucionarno vrenje pripravljena, kako se je odzvala in kako sploh dojema resnost in zgodovinskost teh sprememb? Z eno besedo bi lahko rekli, da precej medlo. Sprva niti najpomembnejše članice, ki so s tem delom sveta tesno povezane še iz kolonialnih časov, niso bile zmožne dojeti (francoska podpora tunizijskemu diktatorju), kaj se sploh dogaja. Nato se je začelo po polžje zastavljeno in precej birokratsko usklajevanje stališč, ki se je za zdaj končalo z verbalno podporo evropske zunanje ministrice vsem tem demokratičnim spremembam, vendar s podtonom, da imata tudi za EU »stabilnost in predvidljivost prednost pred svoboščinami«. Kar je, milo rečeno, sprto z vsemi človekovim pravicami in tistimi demokratičnimi svoboščinami, na katerih je EU vsa minula desetletja gradila svoj geostrateški kapital, in prehudo spominja na ameriško, izrazito pragmatično »resetiranje diktatorskih režimov«, s katerim bi vsaj še za nekaj let ohranili »stabilnost« regije in njeno predvidljivost.

Evropi, še posebno ker gre za njeno »dvorišče«, s katerim ga navsezadnje vežejo tudi številčne skupine priseljencev iz magrebških držav, se utegne taka politika do neposredne soseščine, predvsem pa do vse tiste mlade arabske inteligence, ki se je uprla diktaturam in je nosilec – za koga, če ne za Evropo – povsem legitimnih zahtev po temeljni človekovi pravici do »kruha, svobode in dostojanstva«, prej ali slej maščevati. Pravi čudež je najbrž, da do zdaj še ni bilo nobenih solidarnostnih demonstracij vsaj iz Magreba priseljenih državljanov, ki bi podprli pravične zahteve svojih rojakov in mlade arabske inteligence, če seveda o tisti evropski demokratični javnosti, ki verbalno tako rada prisega na socialno pravičnost in demokratične vrednote kot edino pravo merilo nove globalne ureditve, niti ne govorimo. Toda za kaj takega je seveda treba biti pripravljen takoj odpreti trge, ne le s hrano in energenti, sprijazniti se je treba s prostim pretokom ljudi, ne pa postavljati nove ograje, nenazadnje pa je treba sprejeti tudi enako legitimne zahteve in pravico prebujajočih se demokracij do bolj demokratičnega soodločanja o skupni prihodnosti, stabilnosti in tudi pravičnejšem mednarodnem redu.

Vse to se, če je verjeti britanskemu zgodovinarju, že neustavljivo dogaja zdaj tudi pred južnimi vrati Evrope. In ne dovoljuje odlašanja. Kako je že v podobno prevratniških časih, ko so se svojim diktatorjem uprli mladi ljudje na vzhodnem evropskem dvorišču, takratnemu vzhodnonemškemu diktatorju Erichu Honeckerju vizionarsko dejal Mihail Gorbačov? »Kdor zamuja, ga bo kaznovalo življenje.«