Optimizem

Mogoče pa je že čas, da končno vsi zaživimo v 21. stoletju. Macron verjame, da je polno izjemnih priložnosti.

Objavljeno
07. maj 2017 19.47
FRANCE2017-VOTE
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik

Izbrali so ga, čeprav ga mnogi v resnici nočejo. Emmanuelu Macronu so Francozi dali svoj glas, ne navdušeni, saj ga ne marajo niti ne poznajo dovolj, a skrajne desničarke tudi ne bi hoteli voliti. Tokratna izbira na koncu, v drugem krogu predsedniških volitev, je bila za mnoge porazna - neizbira. Malo proti ničvrednemu niču.

Ob tem so veliko jokali za preteklim, za preverjenimi obrazi, četudi je očitno, da se v zadnjem desetletju »staro« ni izkazalo – recimo mandat predsednika Nicolasa Sarkozyja in za njim Françoisa Hollanda –, kakor je jasno, da je nekdanja levo-desna ideološka dihotomija obnemogla in je politiki niti ne znajo več braniti, volivci pa – tako so končno pokazale tudi volitve - ne podpirati.

In vendar so se mnogi predvolilno spraševali, kako naj sprejmejo za predsednika države nekoga, ki je mlad, niti 40 let še nima, in je politično novinec, ob tem se zdi »zamazan« s podivjanim liberalizmom, za povrhu pa govori optimistično in uporablja besednjak zmagovalca – ko pa so sami tako pesimistični? Pobiti so videti ideološko in še bolj ekonomsko, socialno, razredno, moralno ..., sodeč po medijsko-politični histeriji, ki je vladala predvolilno, je v narodu malo upanja. V takšnem razpoloženju globokega pesimizma pa ne more biti nikoli nič zelo prav in se zdi narobe vse sedanje in sploh tisto, kar prihaja, preteklo pa poraja prijetna občutja, skrbno prebrana skozi selektivni spomin kolektiva.

Toda ambicioznemu Emmanuelu Macronu, čigar osebna pot je prodorna, posebna in njegov politični vzpon bliskovit, je v prvem krogu uspelo premagati tradicionalni desnico in levico, tudi radikalno levico, včeraj pa tudi sprevrženi populizem skrajne desnice. V rokah ima ključe Elizeja ..., ljudje so bili sinoči veseli, srečni. 

Morda morajo tudi francoski intelektualci nehati objokovati stara levo-desna sidrišča, ki jih ni več, začnejo misliti novo dobo, jo izumljati na novo in sprejeti, da so se spremenili. Mogoče pa je že čas, da končno vsi zaživimo v 21. stoletju. Macron verjame, da je polno izjemnih priložnosti.

Zakaj bi Francozi ubili optimista v sebi? Kaj ni največji terorist v resnici pesimizem? Prava pot je upanje.