Učbenik za napake

Na spletni strani radia Svoboda so objavili sijajno karikaturo. Vladimir Putin udobno leži na kavču in zadovoljno vzklikne: »Uf, končno so vsi pozabili na (domače) ekonomske probleme …« Njen avtor je z njo v nekaj potezah povedal bistvo. Vladimir Putin se danes počuti tako močnega, da lahko počne, kar hoče. Toda s svojo ljubeznijo do vojn, ki po malem že meji na norost (mir je zanj anomalija, pravi ruska novinarka Maša Gessen), domače gospodarstvo dramatično potiska proti dnu. Rubelj pada, recesija je vse hujša, gospodarske rasti ni, do konca leta bo treba vrniti več deset milijard dolarjev dolga. Škoda, ki jo povzroča, je strahotna. Samo vojna v Siriji vsak dan stane približno deset milijonov dolarjev, a njegovi domači ratingi kljub temu nepojmljivo rastejo …

Aleksander Garin, profesor centra za strateške raziskave George Marshall v Nemčiji, pravi, da je njegovo ravnanje pravcati učbenik za napake. Dolg seznam potez, ki jih ne bi smel storiti. In povrhu vsega iz dneva v dan odločneje posega v preteklost. A v 19. stoletju je veljalo pravilo, da če kot država vztrajno ignoriraš vse okoli sebe, siliš iz vojne v vojne (po Ukrajini še Sirija), boš zelo hitro ostal brez prijateljev in proti sebi ustvaril koalicijo, ki ne bo več tolerirala tovrstnega početja.

Rusija je s posegom v Sirijo izgubila še enega velikega prijatelja. Turčijo, s katero si je bila sicer stoletja v laseh. Namen ruske intervencije ni bil uničenje Islamske države, ampak izključno obramba in rehabilitacija režima Bašarja al Asada. To dokazuje prav sestrelitev suhoja-24 (suški, kot pravijo tem letalom, so mesece in mesece trosili smrt v Čečeniji), ki ni bil zadet nad območjem, kjer deluje Islamska država. Suhoj je namreč tolkel po Turkmenih iz okrožja Hataj, ki se borijo proti Asadovemu režimu in ki jih podpira prav Turčija. Rusija je s svojim ravnanjem nenehno provocirala in jezila Turčijo (kršitve zračnega prostora so se dogajale že oktobra), ki ji je bilo tega počasi dovolj. V Moskvi nihče ni računal na takšen razplet, zato je sestrelitev letala Putinov samopašni ego v resnici boleče zadela v živo.

Vladimir Putin in Recep Tayyip Erdoğan, dva avtoritarna voditelja, ki sta drug drugega kopirala, s putinizacijo in erdoganizacijo svojih držav, sta bila zadnja leta v dobrih odnosih. A ne zaradi prijateljstva, ampak izključno zaradi interesov. Državi sta namreč pomembni gospodarski partnerici. Rusija nujno potrebuje Turčijo zaradi svojih energetskih načrtov. Najprej zaradi (propadlega) Južnega toka, potem pa nadomestnega Turškega toka in načrtov za gradnjo jedrske elektrarne Akkuyu na jugu države. Investicijo so ocenjevali na 20 milijard dolarjev, a ta denar bo Moskvi zdaj najbrž padel v vodo. In presahnili bodo tudi ruski turisti, ki so Turčiji prinašali kupe denarja. Turška letovišča namreč obišče do pet milijonov ruskih turistov na leto. V prihodnosti jih bo zanesljivo precej manj. Jasno je, da je zlatega obdobja v rusko-turških odnosih za lep čas konec. In na dan spet bruhajo stare zgodovinske zamere, ki jih je (navidezno) prijateljstvo potisnilo globoko v podzavest.

Nespametno ravnanje Moskve kaže, da v ruski zunanji politiki ni strategije. Leva roka ne ve, kaj počne desna. Popoln kaos in zgolj nekakšen aktivizem, ki Moskvi ne prinaša nič dobrega. A po svoje je v Siriji na izpitu padla tudi turška zunanja politika. Ker se je postavila na eno stran in s tem zapravila zgodovinsko priložnost, da kot vplivna soseda Damaska sirski konflikt reši po mirni poti.