Tiskane izdaje
Mnogi s(m)o izkusili tisti dan, ko si namesto pri pouku šolski dan preživel za mizo pri vhodu v šolo in popisal vse, ki so v šolo prišli. Nekatere šole so to že zdavnaj ukinile in zaklenile vrata, ki jih odpirajo le po domofonu. Še vedno pa je precej šol, kjer učenci dežurajo. Tako so se odločile, ne ker bi učenci opravljali delo namesto tajnic in ne ker bi morali varovati šolo. Vsi se zavedajo, da učenci niso varnostniki. Tako so se v šolah odločili, ker verjamejo, da se učenci s tem tudi česa naučijo. Tudi zato jih je presenetilo priporočilo ministrstva, da naj učenci tega ne počnejo več in da naj šole varnost zagotovijo same.
Če so na ministrstvu menili, da šole z učenci zagotavljajo varnost, so se ali zmotili ali pa ravnateljem pripisujejo velike neumnosti. Če pa so menili, da so učenci pri dežurstvu v nevarnosti, bi bilo morda bolje, ko bi to jasno zapisali. Z zapisom, da morajo šole zagotoviti varno šolsko okolje in da učenci niso tam za evidentiranje prihodov in odhodov obiskovalcev, pa so si zgolj pilatovsko umili roke. Če bi se kar koli, bognedaj, zgodilo, bodo lahko rekli, da so šole na to opozorili. Pa je opozorilo dovolj?
Ravnatelje je takšen zapis upravičeno vznemiril. Ne zaradi tega, kar je bilo zapisano, ampak zaradi tistega, česar ni bilo. Kako organizirati varnost? Z učitelji, hišniki, varnostniki? S kamerami? So zaklenjene šole in domofoni dovolj? Kdo bo šolam, ki tega doslej niso poznale, plačal vse nove »tehnične« ukrepe?
Ministrstvo po vsem, kar v zadnjem času slišimo iz zdravstvenih ustanov, upravičeno skrbi. Ne nazadnje so v šolah naši otroci, naša prihodnost. Vendar kakšna je ta prihodnost, če otrokom ne bomo ničesar dovolili, če jih bomo zgolj zapirali v varne šole, potem pa jih po zvonjenju spustili na nevarne ceste med nevarne ljudi? Med tiste, ki jih morda čakajo za vogalom, ker v šolo niso mogli. Kdo bo pa potem kriv? Prometno in notranje ministrstvo?
Opozorilo ministrstva je policija pozdravila. In verjetno je ministrstvo v resnici storilo pravilno potezo. Zdaj mora narediti le še korak naprej. Sprožiti razpravo ne le o varnosti v šoli, ampak skupaj z drugimi pristojnimi začeti reševati obupno stanje strahu v družbi. Če že tako poudarjamo vseživljenjsko učenje, bi bilo morda smiselno, ko bi se pri prvi lekciji v vseh starostnih obdobjih začeli učiti strpnosti, nenasilne komunikacije, mirnega reševanja sporov. Čeprav se večina šol s tem že ukvarja, nekatere bolj, druge manj zavzeto, bi tovrstne vsebine morale biti bolj podprte. Ljudje morajo dobiti jasno sporočilo, da hočemo biti družba, ki se ji ni treba bati in ki ne potrebuje varnostnikov, ki bi paradirali po šolah. In da tega ne bomo dosegli s palico in z ustrahovanjem.
Morda je takšno razmišljanje za čas, ko je mnogim bolj pomembno samo, da imajo otroci same petice, čeprav ustrahujejo sošolce in celo učitelje, utopično in povsem v oblakih. Ampak verjetno je bolje, če sanjamo o zvezdah in delamo za takšen svet, kakor da se bojimo lastne sence in izgubljamo priložnosti, da bi otrokom (in sebi) omogočili pravo vseživljenjsko učenje.
