Učinkoviti flop

»Brez panike,« so zagotavljali predstavniki državnih ustanov že dan po požaru v Kemisu. Ljudem pa je bilo slabo, bolela jih je glava, na jeziku so imeli kovinski okus. Iz tega se je rodilo nezaupanje ljudi v državne ustanove. Opozorila, da je bolje ostati doma, so prišla pozneje. Pravih podatkov o tem, kaj so, denimo, dihali gasilci, ki so si uničili polovico opreme, še vedno ni. V Kemisu je v največji okoljski katastrofi pri nas menda zgorel strežnik z vsemi podatki o uskladiščenih nevarnih snoveh.

Vse to kaže na velike pomanjkljivosti v sistemu. Tak obrat bi moral imeti v dovoljenjih predpisan avtomatski nadzor, ločene ognjevarne predelke, samodejne sisteme gašenja in še kaj. A je bilo pač dovoljeno prihraniti kakšen evro, da je bilo poslovanje še uspešnejše. Ker nevarne odpadke v glavnem izvažajo na sežig v tujino, to pa precej stane, je marsikdo pomislil, da se posebno nemarne spojine znebijo sproti in poceni, zato tisti »požarčki« enkrat ali dvakrat na mesec in da zato ni nobenih kamer in očitno tudi podatkov ne.

Kemis mora plačati vso sedanjo in prihodnjo škodo, povzročeno zdravju ljudi, onesnaženje zemlje, potoka in Ljubljanice. Da nihče več, nevarne in druge odpadke bo še vedno nekje treba zbirati, ne bo pomislil na varčevanje pri opremi za preprečevanje nesreč. Preveriti je treba tudi, kdo je izdeloval okoljsko presojo za Kemis, zelo mogoče je sodeloval še kje, in kakšna dovoljenja mu je dala država, ki je prek Gorenja tudi njegova lastnica.

Nekoč bo kroženje snovi postalo norma, nevarne snovi pa vanj ne spadajo. Do takrat mora država ob nesrečah začeti uveljavljati previdnostno načelo: »Ne hodite blizu!« V obratih, kjer se nesreče še lahko zgodijo, je spet treba preveriti sisteme. In predvsem poslušati ljudi, ki živijo v bližini. Marsikaj vidijo in ne želijo znižanj zahtev do tovarn, ki jih snuje vlada.