Učna ura

Hrvati smo dolgo živeli v laži, pravi znani hrvaški analitik. Imamo vse najboljše: od demokracije do najbolj modrega morja, no, pa se nenadoma pokaže, kako smo s poznavanjem demokracije šele na začetku, in, navsezadnje, da tudi morje le ni tako modro, kot smo bili prepričani, še dodaja.

Hrvaška se je spet, v nekaj mesecih, znašla v krizi. Zdi se, da se stranke in politiki še naprej ukvarjajo sami s seboj in iščejo vsak svoj prostor pod volilnim soncem.

HDZ, ki se je znova znašla v nezavidljivem položaju, še kar vztraja pri iskanju in potrjevanju sebe, novo vodstvo, na čelu z Andrejem Plenkovićem, pa pri dokazovanju neke domnevno nove smeri in vsebine strankinega delovanja. Na levi strani je namesto arogantnega Zorana Milanovića nenehno mladi talent in vse bolj izgubljeni Davor Bernardić, ki v skoraj vsakem javnem nastopu »dokazuje«, da je še daleč od politika, sposobnega zrelega političnega delovanja, kar nadomešča s populizmom, največkrat na račun Slovenije.

Most neodvisnih list, kakršenkoli že je, pa ostaja moteči element hrvaške demokracije, navajene le dveh strank, HDZ in SDP, ki ne uvidita, da je v državi že pred letom minil čas stabilnih vlad in preprostega oblikovanja parlamentarne večine.

Ples po robu krize je rezultat nesposobnosti političnih akterjev, ki to opravičujejo z »učnimi leti izumitelja Polža«. Vse pa je strah, da bodo izgubili položaje in nadzor nad denarnimi tokovi. Strah je upravičen, ker so državljani vse bolj nezadovoljnimi s političnimi elitami; pa naj so prišle iz Bruslja ali iz Metkovića.

Nova epizoda hrvaške demokracije se vse bolj bliža koncu. Izkazalo se je, da se »učenci« demokracije v četrt stoletja niso kaj veliko naučili. Učno snov bodo verjetno morali še nekajkrat ponoviti. Kolikokrat? Pri učencih, ki veliko govorijo, pokažejo pa malo znanja, nikoli ne veš.