Tiskane izdaje
Ko bo Nogometna zveza Slovenije (NZS) čez pol leta slavnostno odprla nacionalno vadbeno središče na Brdu pri Kranju, bo šlo za odmeven mednarodni dogodek, ki bi mu posebno težo lahko dali tudi (novi) vodstvi Uefe in Fife. To bo odvisno od razpleta dvoboja Blatter-Platini. Evropska in Svetovna nogometna zveza sta namreč veliko pripomogli k gradnji idiličnega kompleksa ob gorenjskem protokolarnem središču, ki ga bodo uporabljali slovenski nogometaši med pripravami na dvoboj za euro 2016 z Ukrajino. Ne nazadnje sta pokrili večino 8,5 milijona evrov vrednega infrastrukturnega projekta, ki poleg treh igrišč z naravno travo, večnamenskim objektom za nogometaše in novim sedežem NZS ponuja optimalne razmere za delovanje krovne nogometne hiše in slovenskih reprezentanc.
Vadbeno središče na Brdu gotovo ni edinstveno, toda pomeni osnovni pogoj za profesionalno aktivnost Slovencev v popolnokonkurenčni panogi, ki pritegne največjo svetovno množico. Podobno je pri nas. Ne gre le za 40 zaposlenih na nogometni zvezi ali 30-člansko jato, ki bo v ponedeljek začela »operacijo Ukrajina«, ampak tudi za 42.000 registriranih nogometašev, 900 sodnikov in 1500 trenerjev. Z njihovimi družinami je v čudovito igro z žogo neposredno vpetih najmanj deset odstotkov prebivalcev Slovenije, prek TV-zaslonov še petkrat več.
Zaradi vsega naštetega je vsaj nenavadno, če že ne – z zornega kota javnega interesa – sporno, da so morali nogometaši tako dolgo čakati na domicil, za katerega se je vnaprej vedelo, da ga bo zgradil zasebni kapital. V času svetopisemsko suhih krav bi bilo nerealno pričakovati, da bi država nogomet umestila na prednostni seznam svojih nalog. Gotovo pa so si v nogometni družini želeli hitrejše obravnave pri pridobivanju gradbenega dovoljenja in soglasja ministrstva za kulturo. Brez vzvoda, ki ga je uporabil predsednik NZS Aleksander Čeferin, bi šlo pri projektu, ki je vzniknil še v času njegovega predhodnika Ivana Simiča, še vedno za boj NZS z mlini na veter (beri: Upravno enoto Kranj), Brdo pri Kranju pa bi poznali predvsem po »bančnih dnevih« in zgodovinskih pripovedih o Titu in Karađorđeviću.
Infrastrukturni projekt Brdo ponuja primer večkrat ponavljane zgodbe o denarju, ki leži na tleh, le pobrati ga je (bilo) treba. Tako nogometni kot gospodarski milje v Sloveniji se spopadata z visokimi birokratskimi ovirami v domovini, toda na srečo nogometašev krasi Evropsko nogometno zvezo potrpežljivejša »kohezijska« politika, kot jo pozna Evropska unija. Če odmislimo špekulacijo, da je težko najti brezmadežno osebo na sedežih omenjenih evropskih institucij v Nyonu in Bruslju, si je UEFA vendarle izbrala bolj povedno in konkretno geslo kot EU. Kot bi ta čas lahko sklepali ob prelomnih trenutkih stare celine, Uefin slogan »Skrbimo za nogomet« deluje v praksi uspešneje od slogana EU »Združeni v različnosti«.
