Ukinimo proslave

Slovenija je danes ideološko enako in enako močno razklana, kot je bila leta 1945: na rdeče in bele, in ne na leve in desne, kakor je to v bolj normalnem svetu. Razklanost generirajo politiki in najraje jo manifestirajo na proslavah. Politiki tistega pola, ki NOB ne priznava zaslug za osvoboditev izpod okupatorja, ne pridejo na proslavo v počastitev upora, tudi če je ta ob državnem prazniku in glede na udeležbo ljudi vseslovenska. Pridejo pa na proslavo v Kočevje ob 22. obletnici organiziranja manevrske strukture narodne zaščite, ki je bila odgovor na ukaz JLA o razorožitvi teritorialne obrambe. Pobudnik in glavni organizator proslave, s katero so zaznamovali tudi 22-letnico demokratičnih sprememb v Sloveniji, je bil Tone Krkovič, takratni vodja manevrske strukture. Proslave se je skupaj s premierom udeležil dobršen del ministrov in sekretarjev, v dvorani pa so se zbrali še »demokratični domoljubi«, kakor je dejal Lojze Peterle, ki je bil kot predsednik prve vlade eden izmed govorcev.

Premier in ministri se seveda lahko svobodno odločajo, katerih proslav se bodo udeležili. Vendar s tem nedvoumno sporočajo tudi to, s katerimi vrednotami se identificirajo. Zasebno se lahko s katerimi koli, javno pa naj bi se s tistimi, s katerimi se identificira večina ljudstva. Z vrednotami, ki so jih proslavljali v Kočevju, seveda ni nič narobe. Narobe je, če vlada prezira državno ustoličene vrednote in ta prezir manifestira z neudeležbo na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju v Ljubljani. Poleg tega vlada s svojo (ne)navzočnostjo na neki proslavi to bodisi simbolno degradira bodisi jo povzdigne na državno, vseljudsko raven. To zadnje je storila s proslavo v Kočevju, ki je bila, mimogrede, na ravni šolskih proslav; amaterskega koncepta niso mogli rešiti niti glasbeni in povezovalski profesionalci med nastopajočimi.

Za prispevek k dodatnemu spodbujanju delitve slovenskih duhov sta posebej poskrbela govornika Vinko Gorenak in Lojze Peterle z obračunavanjem s tistimi, ki slavijo dan upora in vrednote NOB. Ti da niso domoljubi, kajti »osamosvojitev ni podaljšek OF« in »slovenska pomlad leta 1990 je bistveno drugačna od slovenske pomladi leta 1941 in 1945«. Poleg tega so Slovenci po njegovem še jugonostalgični in nagnjeni k oživljanju Titovega lika.

Zakaj je bilo treba na proslavi v Kočevju obračunavati s proslavo v Ljubljani? Zakaj se v Kočevju niso osredotočili na vrednote, zaradi katerih so se zbrali in ki bi jih radi vsadili v Slovence? Zakaj je bilo treba potencirati tisto, kar že tako razdvaja?

RTV Slovenija prirediteljem prenosa ni zaračunala, ampak je celo sama poskrbela za vse tehnične storitve (ozvočenje, osvetlitev ipd.). S tem je vodstvo javne RTVS verjetno želelo poskrbeti za »uravnoteženje«, saj so prenašali tudi proslavo s Kongresnega trga, ki jo je organizirala Zveza združenj borcev.

Da proslave v prihodnje ne bi bile več poligon za ideološka izživljanja, bi kazalo razmisliti o tem, da bi jih kar ukinili. Pa še privarčevali bi.