Ukiniti – in kaj potem?

Skoraj hamletovska dilema je pred novim mandatarjem Mirom Cerarjem: »Ukiniti ali ne ukiniti?« Dopolnilno zdravstveno zavarovanje, seveda. No, Cerar in njegova stranka odgovor menda že poznata: »Ukiniti!«, a pravo vprašanje je drugačno – kaj potem?

Da je dopolnilno zavarovanje pravzaprav obvezno, je jasno vsem. Državljanom (pacientom), zdravnikom in zavarovalnicam. Brez njega je zdravstvo pravzaprav samoplačniško. Se pa močno razlikujejo mnenja o tem, kaj bi bilo treba storiti po morebitni ukinitvi. Odgovori so, pričakovano, fundamentalno različni glede na to, kdo na vprašanje odgovarja.

Samo Fakin, prvi človek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) bi dopolnilno zavarovanje preprosto pridružil obveznemu, ki ga izvaja njegov zavod. Komu se ne bi zasvetile oči ob več deset, kaj deset, več sto milijonih evrov, ki jih zdaj obračajo tri zavarovalnice, izvajalke dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja – Vzajemna, Triglav in Adriatic Slovenica?

Omenjene zavarovalnice seveda stvari vidijo v popolnoma drugi luči: ZZZS je po njihovem mnenju že zdaj premočan, medtem ko same nimajo nobene besede pri »kupovanju« zdravstvenih storitev, torej je narobe, da z združitvijo osnovnega in dopolnilnega zavarovanja še dodatno okrepimo ZZZS. Zasebne zavarovalnice bi se rade osamosvojile in same odločale, kako bodo denar zavarovancev porabljale. Hočejo predvsem pogajalsko moč v odnosu z »izvajalci«, bolnišnicami in drugimi zdravstvenimi ustanovami.

Uporabniki zdravstvenih storitev vsak dan občutimo, kako je, če ima nekdo monopol; ko zdravniki ravnajo tako, kot da jih ne plačujemo državljani prek davkov in prispevkov. V odnosu bolnik – zdravnik je brutalno jasno, kdo od te dvojice je v podrejenem položaju. Bolan človek je prepuščen na milost in nemilost sistemu, kjer so neprijaznost (tudi zaradi utrujenosti, nemotiviranosti in uravnilovke), čakalne dobe in zdravniške napake del realnosti.

A ker zdravstvo ni enako prodaji zelenjave, ne moremo računati, da bi zgolj absolutna konkurenca izboljšala razmere. Prej nasprotno, kot kažejo primeri držav, v katerih je zdravstvo zasebno in liberalizirano. Najboljši sistemi zagotavljanja dobrega zdravstva vsem državljanom so pretežno javno organizirani, imajo pa vključene mehanizme notranje konkurence, nadzora in preprečevanja korupcije.

Ker je v igri zelo veliko denarja, bo morebitna ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja v prihodnjih tednih zelo vroča tema. Lobiranja, napadov, umazanih trikov, poskusov vplivanja »stricev iz ozadja« bo temu primerno veliko. Naloga nove politike, da bo te pritiske prepoznala, jih vzdržala in upoštevala predvsem argumente v korist bolnikov, je orjaška.

Na težki preizkušnji pa bomo tudi mediji; da ne bomo zgolj instrument v roki nekaterih interesnih skupin, ampak bomo odpirali prostor za razpravo o ukrepih za čim bolj pravičen in učinkovit zdravstveni sistem. Ali bo v njem tudi takšno ali drugačno dopolnilno zavarovanje, je drugotnega pomena.