Ukradena revolucija

Geostrateški interesi so ponovno izigrali ljudsko voljo.

Vse od trenutka, ko se na Trgu osvoboditve v Kairu pred dvema tednoma začeli zbirati protestniki proti Mubarakovi diktaturi, je bilo jasno, da lahko ljudska vstaja proti pohlepnim nasilnežem uspe le, če bo Washington spoštoval voljo egiptovskega ljudstva. To se seveda ni zgodilo: stopnjujoči se pritiski na Mubaraka so bili, kot se je izkazalo, le del velike gledališke predstave, ki sta jo družno režirala egiptovski (pod)predsednik Omar Sulejman, dejanski vladar države, in Bela hiša.

Združene države so se ponovno - in pričakovano - znašle na napačni strani zgodovine. Washington je (tokrat sicer z malce cincanja) ponovno ugotovil, da si ne sme privoščiti, da bi za ameriško zunanjo politiko in interese ključno državo na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki vodili ljudje, ki sveta ne vidijo kot veleblagovnice in človeških življenj kot najbolj cenenih izdelkov.

Ljudje na Trgu osvoboditve so nas ves čas spraševali, kaj bo storil Barack Obama. Kljub temu, da je v dveh letih svoje vladavine na Bližnjem vzhodu in v Afganistanu le nadaljeval projekt svojega predhodnika, so mu še vedno verjeli. Nekateri protirežimski protestniki so na svojih majicah in plakatih celo nosili ključno geslo Obamove predsedniške kampanje. »Yes, we can!«

Ušteli so se.

Ko je v petek 28. januarja zvečer s kairskih ulic izginila policija, ki je pred tem po središču egiptovske prestolnice brutalno obračunavala s protestniki, je v predsedniški palači nekdanji vodja egiptovske obveščevalne službe Omar Sulejman zaprisegel kot podpredsednik države. Dolgoletna Mubarakova desna roka in prvi operativec, ki je slovel po tem, da je rad osebno sodeloval pri mučenju političnih zapornikov, je stvari vzel v svoje roke. Vse, kar je sledilo, je nosilo njegov podpis.

Oblasti so uvedle policijsko uro in iz ulic umaknile - policiste. Na ulicah je osovraženo policijo zamenjala vojska. Edina državna institucija, ki ji je pri ljudeh uspelo ohraniti vsaj kanček dostojanstva. Vojska je teden dni le sedela na tankih in se slikala s protestniki. Ljudje so začeli verjeti, da so oborožene sile na njihovi strani. Generali so govorili, da s svojim ljudstvom ne bodo obračunavali. Ko so v natančno organizirani akciji v sredo in četrtek policisti v civilu, pripadniki varnostno-obveščevalnih služb in Mubarakovi »lojalisti« napadli miroljubne protestnike, je vojaška pasivnost odigrala aktivno vlogo. Po šestnajstih urah silovitih spopadov je vojska vendarle posegla vmes. Sporočilo je bilo jasno in je zgolj prevedlo tisto, kar je v pogovoru za ameriško televizijsko mrežo ABC dejal predsednik Mubarak. »Brez mene - kaos.« Vojska se je (navidezno) zopet postavila na stran protestnikov, ki jih je v petek, na »dan odhoda«, nagovoril obrambni minister Mohamed Husein Tantavi. Množica mu je namenila ovacije.

To je bil žalosten trenutek. Iluzije so padle.

Medtem so ameriški diplomati z Omarjem Sulejmanom usklajevali podrobnosti »tranzicije«. Prvi operativec Mubarakove diktature se je po telefonu začel pogovarjati s predstavniki opozicijskih gibanj. Mnogi so pristali na pogajanja, saj so zaključili, da drugače ne bo šlo. Mladi, ki so preko socialnih omrežij začeli ljudsko vstajo, so se razočarani in izdani umaknili iz ulic. Ukradli so jim revolucijo. Pravijo, da se bodo na ulice še vrnili, a takrat bodo »tranzicijske« oblasti precej bolje pripravljene. Za boljši okus je odstopilo še nekaj prevarantov iz vladajoče Nacionalne demokratične stranke.

Vojaški državni udar ne bi mogel biti bolj elegantno izpeljan.

V Kairu smo bili v zadnjih dnevih priča ponovitvi dogodkov iz Bukarešte decembra 1989. V Romuniji je ljudski upor izkoristil vrh vojske in z žrtvovanjem Nicolaea Ceauşescuja ohranil oblast v državi, kjer še danes, enaindvajset let kasneje, velik del gospodarstva in varnostnih sil obvladujejo ljudje iz nekdanje romunske komunistične partije.

Ionu Iliescuju današnjih časov je ime Omar Sulejman(escu).