Umazane igre

Priprava in sprejemanje državnih proračunov je bilo in vedno bo najbolj stresno obdobje vsake koalicije in vlade, ki je odgovorna za vodenje države. V 9,5-milijardnem svežnju evrov, kolikor namerava Slovenija porabiti prihodnje leto, je približno polovica namenjena za plače v javnem sektorju. Preostalo je za socialno politiko, pokojnine in na koncu nekaj malega ostane tudi za razvoj, če upoštevamo, da slabo milijardo evrov namenjamo še odplačevanju vseh grehov iz preteklosti, ko se je država reševala iz finančne krize.

Čeprav se je zdelo, da pri potrjevanju proračuna ne bo težav, je v ozadju ostajala nerešena spremenljivka – apetiti sindikatov javnega sektorja in zdravniškega sindikata Fides. Do tega, kdo je umazani igralec v igri delitve sredstev proračuna, se ne bomo opredeljevali. Je pa treba opozoriti na dejstvo, ki ga ne bi smeli prezreti: kljub relativno dobrim kazalnikom ne pozabimo, da je Slovenija še vedno visoko zadolžena država in da se bomo morali še zelo truditi, da se bomo rešili bremena, ki ne visi zgolj nad našimi glavami, ampak tudi nad glavami naših otrok. Lahko vlada v teh okoliščinah preveč razveže mošnjo? Odgovorna vsekakor ne.

Posebna zgodba je zdravniški ceh, ki včasih nastopa kot sindikat Fides, včasih pa kot zdravniška zbornica. Po dolgotrajnih pogajanjih o stavkovnih zahtevah so z vlado dosegli veliko, skoraj dogovor. Ko se je zdelo, da je ta na dosegu roke, so zdravniki potegnili iz rokava staro zahtevo o izločitvi zdravniškega ceha iz sistema plač javnih uslužbencev. In na koncu so to povezali z začetkom zdravstvene reforme. Zdi se, da so nekateri v silnem boju za izpolnitev parcialnih interesov, ki se merijo v količini evrov, pozabili na svoje osnovno poslanstvo. Kajti vse to se menda dogaja zaradi velike skrbi za bolnike, mar ne?