Umazane metode

Ko smo dopoldne še brali Večernji list o domnevnih ozadjih iz arbitražnega postopka, se je zdelo, da je iz Hrvaške zaradi meje in predvsem Piranskega zaliva priletela nova pasja bombica. Ko se je na domnevne in zelo težko preverljive informacije odzvala hrvaška ministrica Vesna Pusić in ko so zatem objavili še tonske zapise pogovora med arbitražnim sodnikom Jernejem Sekolcem in slovensko uslužbenko na MZZ in agentko pred sodiščem Simono Drenik, je postalo jasno, da je z juga proti severu, in ne le proti Ljubljani, ampak celo vse do Haaga, kjer ima sedež stalno arbitražno sodišče, poletel vodeni projektil z nesluteno uničujočo močjo.

Za hrvaško stran je seveda škandalozno, da sta se sodnik, ki ga je predlagala Slovenija, in agentka usklajevala. Navidezna nepristranskost sodnika in s tem celotnega sodišča je bila s tem načeta. Da se sodnik, ki ga je predlagala Hrvaška, Budimir Vukas, usklajuje z agenti svoje države, tudi ne moremo dvomiti, a posnetkov tega početja naše obveščevalne službe verjetno nimajo. Zato oba člana arbitražnega sodišča, ki sta tam pristala na predlog vpletenih držav, nista nikoli bila razumljena kot sodnika v tem pomenu besede, ampak bolj kot agenta držav, ki sta ju tja poslala, da bi pri delu ostale trojice sodnikov skrbela za možnost vplivanja. Zato so tudi v osnovi sestavili arbitražno sodišče, kjer ima večino trojica, ki ni povezana ne s Slovenijo ne s Hrvaško.

Posledice prisluhov bodo seveda velike, ker se bo moral verjetno Sekolec umakniti, vendar bo o tem odločalo sodišče. Vprašanje je, koliko bo dovolilo, da bi očitno nezakoniti posegi varnostnih služb ene od vpletenih držav njenim članom načenjali integriteto. Veliko večji škandal od vsebine prisluhov pa je sam akt vohunjenja. In predvsem osnovni cilj Hrvaške, da bi arbitražni sporazum, tako kot pred desetletjem dogovor Drnovšek-Račan, z umazanimi metodami poslali na smetišče zgodovine.