Tiskane izdaje
S tem sporazumom se lahko vrnem domov k mojim ljudem in rečem, da smo na poti do preživetja,« je ob sklenitvi pariškega podnebnega sporazuma zapisal zunanji minister Marshallovih otokov Tony de Brum. Njegova domovina v Tihem oceanu z okoli 72.000 prebivalci je med deli sveta, ki jih posledice podnebnih sprememb najbolj ogrožajo. Za tihomorske države podnebne spremembe niso več neka neoprijemljiva prihodnost, ampak okoliščina, v kateri se bojujejo za obstanek.
Duh, v katerem je bil sklenjen nov podnebni sporazum, je zanje veliko upanje. Države so se bolj ali manj jasno zavezale k bitki s podnebnimi spremembami. Takšne ambicije, kot so bile postavljene na pariškem vrhu, so bile pred nekaj meseci še težko predstavljive. Še večja težava, kot je bilo dolgotrajno kovanje kompromisa, ki je na koncu moral zadovoljiti vse, bo uresničevanje postavljenih ciljev v praksi. Da bi bili doseženi, bodo morale države, tudi manj razvite, svoja gospodarstva v prihodnjih desetletjih postaviti na nove temelje.
Besedilo sporazuma ne more zadovoljiti najambicioznejših. Šlo je za realizem, za umetnost možnega. V njem ni bilo prostora za pojem dekarbonizacija – slovo od fosilnih goriv. Tudi blažja formulacija, nevtralnost pri izpustu toplogrednih plinov, je na koncu izpadla. Kljub temu je sporazum kot celota vsaj na papirju naznanil prihajajoči začetek nove dobe in konec odvisnosti od podnebju škodljivih premoga, nafte, plina. Zato je bil na koncu pozitivno ocenjen, tudi med ponavadi kritičnimi okoljevarstveniki.
Četudi – že tako prostovoljni – nacionalni cilji držav glede izpustov toplogrednih plinov še zdaleč niso dovolj za zadostno omejitev globalnega segrevanja, postavljeni sistem preverjanja uresničevanja ciljev odpira manevrski prostor za večje ambicije. Tehnološki napredek je hiter in državam utegne že v prihodnjih letih omogočiti, da se odločijo za višje cilje. Tudi manj razviti, ki na čelu z Indijo in Kitajsko hitro povečujejo izpuste, bodo morali narediti več. Njihove posledice vse bolj občutijo na lastni koži.
Da bi bil sporazum uspešen in da se ga bodo prihodnje generacije – kot napoveduje vodilni nemški klimatolog Hans Joachim Schellnhuber – res spominjale še stoletja, bodo največ morali narediti razviti. Ti nosijo zgodovinsko krivdo za podnebne spremembe in brez njihove pomoči revni ne bodo mogli razviti nizkoogljičnega gospodarstva. Tudi v Evropi bomo morali razmisliti, ali je res še smotrno subvencioniranje goriva (denimo za tovornjakarje) in premoga. Brez postavljanja višjih cen za izpuste CO2 ne bo šlo.
Zavedanje o nujnosti odločnejšega ukrepanja je z vse bolj opaznimi posledicami podnebnih sprememb, s katastrofami po svetu, večje, kot je bilo kadarkoli do zdaj. Navsezadnje, tudi del begunskega vala je vsaj posredno povezan s podnebnimi spremembami, saj so njihove posledice vzrok za preseljevanje vse več ljudi. Iz tega zavedanja mora nastati politika z vsebinami, ki se ne bo oklepala ozkih nacionalnih interesov in se ustrašila odrekanja. Sicer bo zanos iz Pariza kmalu izpuhtel.
