Umiranje na ograje

»Zvezna« policija na zunanjih mejah schengna je najbrž zadnja rešitev pred zaprtimi mejami.

Objavljeno
11. december 2015 20.31
Boris Čibej
Boris Čibej
Tam bomo mejo varovali z drugimi sredstvi, so pred dnevi na avstrijskem notranjem ministrstvu mirili »razburjeno« prebivalstvo, ko se je v javnosti pojavila »šokantna« novica, da bo v njihovi 3,7 kilometra dolgi ograji na schengenski meji s Slovenijo zevala luknja. Po prvih poročilih tam menda manjka 8,1 metra žice, a je lastnik, ki se je uprl, da bi na njegovem zemljišču postavili »sistem za urejanje meje«, kmalu sporočil, da bo »luknja« dolga celih 35 metrov. Po besedah upornika, nekdanjega mestnega svetnika konservativne ljudske stranke v Gradcu Helmuta Strobla, je namreč celoten projekt »stran vržen denar«, s katerim so hoteli pomiriti ljudstvo, saj »noben begunec noče nezakonito priti v državo«.

To je le eden od zadnjih v vrsti absurdov, ki spremljajo tragikomično reševanje evropske begunske »krize«, med katere nedvomno sodi tudi odločitev Italije, da bo svoje meje s schengenskimi sestrami Avstrijo in Slovenijo odslej branila z »regimentom« 90 vojakov. A tovrstne ukrepe, ki počasi, a vztrajno potiskajo schengenski sporazum o prostem pretoku ljudi proti smrtni postelji, so začeli uvajati že Nemci, ko so spet uvedli nadzor na meji z »bratsko« Avstrijo, ta pa je potem nekaj podobnega storila na meji s Slovenijo.

Ta brezglava evropska logika »vsak zase in vsi proti vsem« se kaže tako v solističnih ukrepih podpisnic schengenskega sporazuma, ki je bil doslej za članice EU (razen privilegiranih izjem na drugi strani Rokavskega preliva) formalno tudi obvezni del tega članstva, kot v dosedanjih poskusih, da bi se izvlekli iz te evropske krize nesposobnosti ustvarjanja enotne politike. V zahodnoevropski eliti, ki je pred davnimi leti ustanovila našo sedanjo skupnost, resno razmišljajo, da bi problem rešili z vzpostavitvijo nekakšnega »mini schengna«, iz katerega bi izločili vzhodnoevropske državljane drugega razreda, v egoistični vzhodni Evropi, ki je problem zaostrila z ostrim in organiziranim uporom proti solidarnostnim kvotam pri porazdeljevanju beguncev, pa zdaj tarnajo nad »rasizmom« Zahodnjakov in ustanavljajo klube prijateljev schengna. Njihova logika je zdravo kmečka: »Seveda hočemo ta sporazum, dokler pomaga pri pretoku vala 'naših' migrantov v razvitejše evropske države, a da bi to veljalo tudi v nasprotno smer in bi morale tudi naše male 'krščanske' utrdbe solidarnostno sprejeti muslimansko 'nevarnost', temu pa odločno nasprotujemo!«

Zato bi bilo treba podpreti zadnjo zamisel iz Bruslja, kjer so se »glave« starega kontinenta doslej neuspešno trudile ustvarjati videz, da vodijo to anarhično skupnost. Vzpostavitev strožjega nadzora nad zunanjimi mejami schengenskega območja, za katerega bo skrbela »zvezna« policija, ki ne bo podrejena lokalnim »orbanom«, »cerarjem« ali »faymannom«, je najbrž zadnja mogoča rešitev pred za ljudi (ne pa tudi za kapital!) ponovno zaprtimi evropskimi mejami. Kako uspešno je to zvonjenje tik pred točo, pa bomo videli kaj kmalu, ko bodo v državah iz schengenske bratovščine oblast postopno prevzeli politiki, ki ponujajo bolj radikalne rešitve težav, podobne tistim, ki jih zdaj vsak drugi dan na drugi strani Atlantika iz rokava stresa morebitni novi predsednik ZDA Donald Trump.