Umirimo žogo

EU se še ni odrekla upanju, da bo na koncu le prevladal razum in da bo ameriška sprožitev trgovinske vojne v zadnjem trenutku preprečena. Predvsem prvi človek evropske komisije Jean-Claude Juncker je najprej gromovniško žugal s protiukrepi, kakršni so carine na ameriški viski, harleyje in kavbojke.

Pozneje so začele prevladovati mirnejše ocene. EU je svetovna gospodarska velesila in od trgovine je odvisna blaginja Evropejcev. Prizadevanja za svobodno trgovino so zapisana v DNK Unije. Po vojni je nastala kot skupnost za premog in jeklo, ki se je notranje utrjevala in razvijala z vse globljim gospodarskim prepletanjem.

Tudi gospodarska prepletenost z ZDA je zagotavljala stabilnost čezatlantskih odnosov, zato so vse bolj kot gromovniške izjave, žuganje in prilivanje olja na ogenj primerni premišljeni odzivi in puščanje odprtih vrat. V Beli hiši je sicer povsem nepredvidljivi Trump, a čezatlantsko partnerstvo med ZDA in Evropo, kot samo jedro Zahoda, presega predsedniški mandat ene osebe.

Trump je bil že ob izvolitvi pravo dramilo za Evropo in povod za njeno zresnitev. V času, ko Bela hiša poigrava s jamstvi iz 5. člena severnoatlantske pogodbe, se Unija konkretneje premika na obrambnem področju in se poskuša vsaj nekoliko strateško osamosvojiti.

Tudi v trgovini se je skladno z logiko »Trump ruši mostove, mi jih gradimo« začela hitreje trgovinsko povezovati z drugimi deli sveta. Da z izolacionizmom in protekcionizmom, kakršnega se gredo ZDA, v 21. stoletju ni mogoče ustvarjati delovnih mest, je že tako mantra EU. Tudi George Bush je imel pred poldrugim desetletjem takšno izkušnjo s carinami.

Najnevarneje bi bilo, če bi bilo v ozadju Trumpove ihte spodkopavanje celotnega multilateralnega trgovinskega sistema, kakršen je nastajal dolga desetletja. To bi lahko povzročilo hude pretrese in resno ogrozilo gospodarsko okrevanje, tudi v Evropi, zato mora Unija staviti predvsem na deeskalacijo in omejevanje škode.