Umrla je Revolucija

Jaz sem Revolucija, je rekel Fidel Castro Oliverju Stonu v dolgem pogovoru pred trinajstimi leti. Revolucijo na Kubi pišejo z veliko začetnico, tako kot pri nas Cerkev. Zdaj je Fidel umrl. Je umrla tudi revolucija? Seveda je, pa ne včeraj, že zdavnaj je preminula, mlada generacija ne ve zanjo. Samo njen simbol je še živel do včeraj.

Odhod Fidela Castra, očeta revolucije in vrhovnega poveljnika (z veliko začetnico, tako kot sveti oče), odmeva po vsem svetu, čeprav je Fidel, eden izmed simbolov hladne vojne, sestopil že pred desetletjem. Še dolgo so ga spraševali, ali se strinja s spremembami. Kadar se ni strinjal, so se reformni poskusi mlajšega brata Raúla razblinili.

Eno samo nasprotje je bil Fidel Castro. Za ene svetnik, za druge sam zlodej, pa vendarle ostaja zapisan v zgodovino kot prej še nihče z njegovega otoka. Na vsej zahodni polobli jih ni bilo veliko, ki bi se z njim merili. Ne med tistimi, ki so ga občudovali, se borili za revolucijo in verovali vanj skoraj kot v božanstvo. Ne med tistimi, ki so ga sovražili in bi ga najraje utopili v žlici vode. Američani so ga poskusili ubiti več kot šeststokrat, zraven pa mahali z zastavo svobode. Zahtevali so svobodo in pravičnost za Kubance, zraven pa pol stoletja in več z blokado preprečevali njihovo normalno življenje. Podpirali so, hote ali nehote, kdo bi vedel, Castrov režim, škodili so Kubancem, jih spodbujali k »begu v svobodo«.

Fidel je bil romantični revolucionar iz premožne družine. Šolali so ga jezuiti, revščino je spoznal, ker je naokrog hodil odprtih oči, izkusil pa je ni nikoli. Podobno kot Che Guevara, njegov soborec, Argentinec, ki mu je vcepil ideje z evropskega vzhoda, z druge strani železne zavese. Takih revolucionarjev, ki bi spreminjali svet, kakor ga sami niso nikoli živeli, najbrž ni več veliko. Pojavili se bodo drugi in drugačni.

Fidel je Kubancem prinesel, kar je sam imel od rojstva, njegovi revni sodržavljani pa nikoli. Šole, zdravnike, tudi samozavest. Dobre šole je postavil, delovale so vsaj tri desetletja, njegovi zdravniki so bili in so še pomemben izvozni artikel.

Ko se mu je že na začetku gmotna struktura podrla, se je oprl na Moskvo. Vojake je pošiljal po svetu, revolucijo je širil po Afriki in Latinski Ameriki, njegovi ljudje so umirali v Angoli in Alžiriji, v Mozambiku, Nikaragvi in Salvadorju. Tudi svoje generale je postavljal pred puške, kadar se mu je zdelo prav.

Moskva ga je preživljala do svojega bridkega konca, ki so mu rekli padec berlinskega zidu. Takrat je bilo revolucije konec, ostala so samo še gesla. Fidel ni priznal padca zidu, Gorbačovu je zameril kot nikomur drugemu na svetu. Raje se je odločil za revščino in lakoto, za popoln propad gospodarstva, za opustela polja, oblast pa mu je vendarle ostala. Zanj je bila to revolucija.

Kaj se bo zgodilo na Kubi? Proces neizogibnih reform se je začel pred četrt stoletja, zadnja leta pa je zelo hiter. Kubanci so razslojeni kot vsi drugi v Latinski Ameriki. Vse je že drugače, samo partija je še na čelu in ob njej vojska, ki se ne bo dala kar tako odgnati. Če bodo Američani s severa preudarni, ne bo pretresov. Če bodo trdi, pa bodo.