Unescova birokracija

Analize kažejo, da je ena od šibkih točk slovenskega turizma majhno število svetovno pomembnih naravnih ali kulturnih znamenitosti.

Objavljeno
14. oktober 2012 21.28
Boris Šuligoj, Koper
Boris Šuligoj, Koper

V zadnjih dneh se je zaradi praznovanja jubilejev in strokovnih srečanj na temo Unesca v javnosti ponovno pojavilo vprašanje, ali imamo v Sloveniji dovolj svetovno znanih znamenitosti oziroma ali smo o teh znamenitostih dovolj seznanili svetovno javnost in jih primerno zavarovali. Analize kažejo, da je ena od šibkih točk slovenskega turizma majhno število svetovno pomembnih naravnih ali kulturnih znamenitosti. Nekateri domači naravovarstveni birokrati pa so samozavestno prepričani, da so na tem področju naredili dovolj in da so tri takšne znamenitosti povsem v skladu s slovensko majhnostjo.

Italija ima, denimo, na Unescov seznam vpisanih 47 znamenitosti, Hrvaška sedem. Toda Italija ima na čakalni (poskusni) listi vpisanih še 41 posebnosti in Hrvaška dodatnih 16. Slovenija pa le tri poskusne in še te so tako zastavljene, da bodo v doslej predlagani obliki težko prejele ustrezno podporo Unescovih komisij in odborov.

Deželica med Alpami in Sredozemljem ima poleg treh na Unescovem poskusnem seznamu še vsaj nekaj zelo vročih želez, ki pa, kot kaže, vsaj doslej niso bila v pravem birokratskem ognju, od katerega bi lahko pričakovali kak rezultat. Nepojmljivo je, da se doslej številnim slovenskim vedežem ni uspelo uskladiti in niso primerno zastavili strokovnih podlag za vpis Sečoveljskih solin na seznam svetovne dediščine. Podobno impresivne lokalitete so še Triglavski narodni park, Cerkniško jezero, arhitektura Jožeta Plečnika ... Nekateri predlagajo še kozolce v kulturni krajini in rimski limes ... Nedvomno bi našli še kaj. Vsaj dva ali tri predloge bi lahko razmeroma hitro (v letu ali dveh) ovrednotili in strokovno podprli.

Toda, ali si v Sloveniji sploh želimo Unescovih znamenitosti ali delujejo druge, precej neproduktivne »silnice«? Smo Slovenci tako nerodni, neiznajdljivi, nedomiselni in uradniško neproduktivni? Je birokracija res tako polenila kreativno razmišljanje tega naroda? Ali pa so silnice slovenskega uma tako samomorilsko razdeljene in interesno zaverovane v svoje vrtičke? Politika se s takimi »obrobnimi« temami nima časa ukvarjati.

Če bi, denimo, kateri od pristojnih ministrov (gre za več dosedanjih vlad) čutil potrebo, bi se najbrže že kaj poznalo. Res se posamezne znamenitosti zdaj, ko se seznam vrednot približuje številki tisoč, same zase vse težje uvrstijo na svetovni seznam.

Sečoveljskim solinam bo samim (podobno kot slovenskemu Krasu) težko uspelo. Zato bi moral že jutri eden od pristojnih zahtevati, da se kak kurir poda na Hrvaško in v Italijo, kjer imajo tudi soline, da bi se dogovorili za skupno kandidaturo. Nekaj strokovnjakov v državi imamo, ki vedo, kako se tem stvarem streže. Samo vprašati bi se morali, ali je vredno truda ali raje še naprej sklicujemo dolgovezne tarnajoče in samopomilovalne razprave o tem, kako nam nič ne uspe. Ni problem ta, da imamo toliko »strokovne« birokracije. Problem je, da od sebe ne da nobene koristne fige!