Upehana nemška gospodinja

Te dni mineva 70 let od sprejetja nemške ustave in hkrati deset let od vpisa pravila izravnanega proračuna v ustavo. Pregovorno varčna nemška gospodinja je pod pritiskom ene najglobljih ekonomskih kriz 20. stoletja dobila častno mesto v tem najbolj temeljnem dokumentu države. A v Nemčiji se vse več ljudi, tudi ekonomistov, sprašuje, ali si tako povzdignjeno mesto resnično zasluži. Ali ni morda ustavodajalec s tem rigoroznim pravilom, ki deželam narekuje izravnane proračune, zveznemu proračunu pa dovoljuje le skromen primanjkljaj, tako naluknjal ekonomske temelje države, da bo to ogrozilo njen dolgoročni razvoj?

Medtem ko nemška politika obupava nad industrijo, torej nad zasebnim sektorjem, češ da premalo vlaga v napredne tehnologije, podjetja obupavajo nad državo, češ da premalo vlaga v infrastrukturo. In oboji imajo prav. Zdi se, da je mantra »​schwartze Null«, kot izravnanemu proračunu pravijo v Nemčiji, našla ušesa, voljna poslušati, tudi v gospodarstvu.

Nemčija je lani ustvarila rekordnih 58 milijard evrov proračunskega presežka. A za kakšno ceno? Investicije v javno infrastrukturo so bile od leta 2003 do lani tako nizke, da je vrednost nemške infrastrukture upadla za skoraj 90 milijard evrov. Poenostavljeno povedano, nemška javna infrastruktura razpada. Največji zagovornik izravnanega proračuna in nekdanji minister za finance Wolfgang Schauble se je nekoč pošalil, da nemške ceste morda res razpadajo, da pa si še vedno drzne voziti po njih. Vprašanje je, ali bo to še dolgo držalo.

Država je javne investicije v zadnjih letih res povečala, vendar bistveno premalo, in kaj lahko se zgodi, da jih bo morala v prihodnjih letih zaradi šibkejše gospodarske rasti in posledično skromnejših davčnih prilivov znova zmanjšati. Varčna nemška gospodinja narekuje izravnan proračun in politika najlažje reže investicije. A znova, za kakšno ceno? Nemška industrija, predvsem avtomobilska, šele zdaj, ko je vsa konkurenca že zdavnaj zajahala elektrificirane konje, ugotavlja, da gre svet naprej. Brez nje. Bo nemška politika še pravočasno ugotovila, da izravnan proračun ne more biti cilj sam po sebi?

Nemška kanclerka Angela Merkel je ta teden dejala, da jo skrbi za Evropsko unijo. Da bi kanclerka lahko prevzela eno pomembnejših funkcij v Bruslju, se že dolgo šušlja. In, roko na srce, Bruslju ne bi škodoval kakšen bolj resen in preudaren voditelj. Pa vendar, s kakšno zapuščino bi kanclerka odšla v Bruselj in kaj bi to pomenilo za prihodnost Unije?

Za osvežitev spomina. Evropska unija je v primerjavi z ZDA in drugimi večjimi gospodarstvi morala prestati krizo z dvojnim dnom. Če je bil prvi posledica svetovnih razmer, si je Evropa drugo recesijo zakuhala sama. Razlog? Varčevati, pa naj stane, kar hoče! In dvojec Merkel-Schauble je k temu izdatno prispeval. Res je, Unija je bila v globoki dolžniški krizi in za mnoge je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo evrsko območje razpadlo. A v retrospektivi je jasno, da je Merklova takrat zamudila priložnost zapisati se v zgodovino kot političarka, ki je Unijo popeljala v drugo fazo poenotenja.

Krizo smo nazadnje preživeli. Nemčija je v zadnjih petih letih beležila rekordne rasti in zaposlenost. Kaj več bi si sploh lahko še želeli? A med ekonomisti velja reklo, da ni brezplačnega kosila. Poenostavljeno povedano, ko se je Nemčija odločila zasledovati cilj izravnanega proračuna, se je morala odpovedati prepotrebnim investicijam. Medtem ko nemška politika sanjari o novi industrijski strategiji, o industriji 4.0, o razvoju umetne inteligence..., jo po investicijah v za to potrebno infrastrukturo ves svet prehiteva po desni. Kaj bi lahko bilo še bolj tragičnega za kanclerko, ki jo skrbi za Evropo, kot to, da bi utegnila z discipliniranjem malopridnih držav z varčevanjem za vsako ceno nazadnje škodovati lastni državi?