Upor v Dišečem pristanišču

Pozabimo za trenutek na Huawei. Pustimo za zdaj ob strani trgovinsko vojno. Pogovorimo se malo o Hongkongu, kajti prav od tam je slišati skrb vzbujajoče opozorilo, ki se nanaša na ves svet. To opozorilo se glasi: načelo »ena država – dva sistema« ne deluje. V takih poskusih vedno prevlada tisti sistem, ki ima v rokah solzivec, gumijevko in gumijaste krogle.

Hongkong smo lahko pred dvaindvajsetimi leti, ko je iz njega odšel zadnji britanski guverner, imeli za metaforo globalizacije. Dobro, to veličastno mesto z najsvobodnejšim gospodarstvom, z enim najbolje razvitih finančnih sistemov in meritokracijo, ki jo je podedovalo od kolonizatorjev, bo od zdaj znotraj meja komunistične Kitajske, a bo obdržalo avtonomno gospodarsko ureditev, ostalo mu bo neodvisno pravosodje in nihče mu ne bo kratil svobode govora, tiska in zbiranja ljudi v skupine.

Takšna naj bi bila tudi globalizacija. Vsi bomo znotraj globalnih meja, svobodna demokratična družba se bo dotikala enostrankarskih represivnih režimov, a nas bosta gospodarsko sodelovanje in trgovina prisilila k vzajemni strpnosti, na podlagi katere bomo zgradili veličastno načelo za 21. stoletje. Poimenujmo ga »en planet – veliko sistemov«.



Prvi alarm je bilo iz Hongkonga slišati že kmalu po tem, ko je mesto prešlo pod kitajsko oblast. Skoraj takoj se je izkazalo, da velikemu kapitalu, ki ga je v tem 7,5-milijonskem mestu v ogromnih količinah, zelo ustreza avtokratska železna pest in od hongkonških milijarderjev je bilo mogoče neredko slišati, da je za vse težave, ki jih je prestajalo postkolonialno gospodarstvo, kriva predvsem demokracija.

Kaj kmalu se je pokazalo, da bodo tisti Hongkonžani, ki so načelo »ena država – dva sistema« razumeli dobesedno, postali uporniki v lastni družbi. Zbirali so se na ulicah, da bi protestirali proti preostrim krempljem kitajskega zmaja, postavljali so barikade, da bi preprečili vpliv skorumpiranega domoljubja, in ob vsaki priložnosti, ki se jim je ponudila, opozarjali na obljube, da bo identiteto Dišečega pristanišča varovala demokracija, ne policija. Urejena svoboda, ne pa neobrzdan kapital.

V minulih 22 letih se je Peking najbolj bal tega, da bi Hongkong postal levičarski. In bog ne daj, da bi mu padlo na pamet, da postane celo socialističen! Tako je Kitajska v minulih 18 letih, odkar je vstopila v Svetovno trgovinsko organizacijo in s tem uradno potrdila svojo vključitev v globalizacijo, budno pazila na to, da se svet ne bi začel nagibati v levo in bi v njem zavladali globalni socialisti, ki bi preverjali pogoje, pod katerimi je bilo izdelano ceneno kitajsko blago, nato pa celo posledice, ki jih zaradi tega trpijo domači delavci, posledice, ki so se pojavljale hkrati s kupi športnih copat, majic, igračk in vsega drugega.



In seveda je Kitajska – tako kot v Hongkongu – tudi na globalnem trgu najzvestejše koalicijske partnerje našla v velikem kapitalu, ki je marljivo pomagal, da se popolnoma izbrišejo razlike med »dvema sistemoma« na »enem planetu«. Zanimivo je, da je Evropa vse od pokola na Trgu nebeškega miru obdržala embargo na izvoz vojaške opreme Kitajski, da pa so prav najbolj demokratične države naše celine takoj po tragediji začele kitajskemu represivnemu aparatu prodajati električne gumijevke, bombe s solzivcem, vodne topove in druga učinkovita sredstva za zadušitev uporov, kakršen pravkar poteka v Dišečem pristanišču.

Po načelu »ena država – dva sistema« bo Evropska unija enotno podprla hongkonške državljane, ki so se dvignili proti zakonu o izročitvi osumljenih posameznikov Kitajski. Po načelu »en planet – ena policija« bo globalni kapital na čelu z evropskim budno spremljal, kaj se dogaja v enem največjih kontejnerskih pristanišč sveta, v eni največjih borz vrednostnih papirjev in enem najpomembnejših območij novega kitajskega kapitalističnega imperija. In vsi se bodo strinjali, da so za upor krive »tuje sile«. Resnično. Morda Marsovci.