Uporniško mesto

Zadnje dogajanje okrog Tovarne Rog v Ljubljani kaže na dve različni razumevanji družbenega razvoja. Na eni strani je (lokalna) politična oblast, ki središče mesta čisti in lepša, da bo bolj privlačno za ljudi, ponižane v potrošnike. Na drugi strani pa je spreminjajoča se rogovska skupnost, ki deset let oživlja zapuščeno tovarno v prostore vključujočih praks in odprte ustvarjalnosti s ciljem opolnomočenja ljudi kot državljanov v najširšem pomenu. Prva utrjuje samoumevnosti sožitja med politiko, kapitalom in lastninsko pravico, druga pa jo kritizira in se ji upira. Kot kažejo primeri drugih evropskih mest, dialog v podobnih primežih ni bil možen.

Pred natanko letom dni je starejšo stanovanjsko stavbo v enem od dunajskih okrožij, ki velja za elitnejše, obkolilo tisoč petsto oboroženih policistov, s seboj so pripeljali celo oklepno vozilo. Po kakšnih dvanajstih urah, kot je mogoče razbrati iz redkih medijskih zapisov, jim je uspelo deložirati okoli trideset stanovalcev, hišo, ki je v zadnjih letih postala skvot, znan po imenu Picerija Anarhija, pa zapečatiti. Bitka s stanovalci, med katerimi jih je celo nemalo imelo veljavne pogodbe o dolgotrajnem najemu, se je tako po več letih s pomočjo oblasti končala v prid kapitala. Podjetje Castella, v katerem pravijo, da se ukvarjajo z razvojem nepremičnin, bodo stanovanjsko stavbo zdaj končno lahko prenovili in tržili.

Tudi drugod se na različne načine pod površjem velikih urbanističnih projektov, ki naj bi mesto olepšali, življenje v njem pa dvignili na višjo raven, skrivajo komercializacija vseh sfer življenja, depolitizacija skupnega in tiho odrinjanje ranljivih skupin prebivalstva iz nastajajočih hramov potrošništva. Na to opozarja tudi geograf David Harvey, ko ugotavlja, da je v sodobnih kapitalističnih mestih vse manj prostora za ljudi kot njihovih ustvarjalcev. Harvey prostora ne razume kot nekaj danega, ampak tako, da ga imamo pravico spreminjati in oblikovati. Pravico do mesta, kot pravi v knjigi Uporniška mesta, tako ni mogoče graditi na tem, kar je mesto danes, ampak ga je treba ustvariti na novo na povsem drugačni ideji – takšni, ki izkoreninja revščino in socialne neenakosti ter zdravi rane uničujoče degradacije okolja.

In v času, ko vse nezadržno postaja blago, tudi ljudje, Rog opozarja, da se je temu samoumevnemu ujetništvu treba upreti. Medtem ko se uspeh meri z dobičkom in družbeni razvoj z gospodarsko rastjo, ko se številne odriva na obrobje in sili v prekarna življenja, ko se beg iz vojne ali popolnega družbenega opustošenja razume kot kriminal in se ga zaustavlja z gradnjo zidov, rezilno žico in birokratskimi labirinti, primež med mestno oblastjo in rogovci nehote odpira širše vprašanje – v kakšni družbi želimo živeti.