Upravljavska farsa

Ko smo leta 2010 ustanovili upravljavsko agencijo AUKN, kasneje pa danes aktualni Slovenski državni holding (SDH), je bil poleg centralizacije upravljanja eden ključnih ciljev vzpostavitve teh institucij umik politike iz vsakodnevnega vodenja družb v državni lasti. K temu smo se skladno s smernicami OECD zavezali ob vstopu v pariški klub najbogatejših držav. A če se je vsaj formalno zdelo, da so časi, ko se je o nadzornikih državnih družb odločalo v vladnih prostorih na Gregorčičevi, preteklost, vse kaže, da ni tako.

SDH našega vprašanja o tem, ali se je o nadzorniških kandidatih za Telekom Slovenije razpravljalo in odločalo v kabinetu predsednika vlade ter ali so to prijavili kot lobistični stik, ni zanikal. Odgovoril nam je celo, da je komuniciranje z državnimi organi dovoljeno. Dodal je, da jih niso dolžni ubogati, ni pa povedal, ali so jih, in še, da pri tem ne gre za lobistične stike.

To seveda nakazuje na upravljavsko farso. Zakon o SDH komuniciranje z vlado res dopušča, a le glede osnovnih usmeritev poslovanja, ne pa za kadrovanje v nadzorne svete državnih družb in upravljanje ali razpolaganje z naložbami. Sicer ne bi določal, da mora holding vse poskuse vpliva v tej smeri pristojni komisiji prijaviti kot lobistični stik in da mora biti delovanje uprave SDH neodvisno in samostojno. Če organi SDH temu ne sledijo in se upogibajo navodilom iz koalicije, se postavlja vprašanje, ali takšno institucijo potem sploh potrebujemo. Odgovori SDH, ki v ničemer izrecno ne zanikajo kadrovske komunikacije s kabinetom predsednika vlade, vzbujajo skrb, da je vodstvo družbe, ki upravlja 12 milijard evrov državnih naložb, le marioneta v rokah vladajoče politike.

Seveda je mogoče reči, da gre pri ureditvi, ki jo zasleduje zakon o SDH, le za visokoleteče cilje leporečenja o korporativnem upravljanju in da ima država kot lastnica vendarle pravico narekovati, kdo bo kaj počel v njeni lastnini. Del politike tako in tako meni, da bi vajeti upravljanja naložb morala spet prevzeti vlada, delu politike pa obstoj SDH ustreza, da se skriva za njegovo odgovornostjo. A smernice, ki narekujejo, da se politika ne sme vtikati v upravljanje državnih družb, so zasnovale najbogatejše države, ki vedo, da je le tako mogoče doseči dobro in donosno upravljanje državnega premoženja, od katerega bodo imeli koristi vsi državljani, in ne le interesne skupine, ki bodo prek svojih kadrovskih kanalov iz njega črpale različne rente.

Da politično kadrovanje negativno vpliva na poslovanje državnih družb in da so te bile zato manj produktivne, dobičkonosne in učinkovite, je tudi v Sloveniji potrdilo več različnih analiz, med drugim študiji Ekonomske fakultete v Ljubljani in Gospodarske zbornice Slovenije. Luknje iz tega naslova se štejejo v milijardah. Najbrž zadosten vzrok, da se razmeroma dobro zastavljen upravljavski okvir pri nas, ki politiki zapira vrata, začne dosledno uveljavljati tudi v praksi.