Upravljavske inovacije

Delničarji se razumljivo ne bodo odrekli prevzemni premiji v korist državnega vpliva.

Objavljeno
20. december 2015 19.06
jsu/Slovenski Državni Holding
Maja Grgič
Maja Grgič
Letni načrt Slovenskega državnega holdinga (SDH) o upravljanju 12 milijard evrov državnih naložb, ki ga je te dni blagoslovila tudi vlada, je razgalil slabosti julija sprejete strategije upravljanja državnih družb. Koalicijski modreci so namreč, da bi čim bolj zavarovali državni vpliv v posameznih podjetjih, kljub opozorilom strokovne javnosti v ta dokument vnesli kar nekaj »inovativnih« rešitev, ki se zdaj v praksi kažejo kot problematične ali celo nezakonite in zato neizvedljive, vodstvu SDH pa povzročajo težave pri uresničevanju strategije.

Eno takih določil strategije je omejitev koncentracije lastništva v petih pomembnih družbah, po kateri delež nobenega zasebnega vlagatelja ne sme preseči državnega. Kot v letnem načrtu SDH ugotavlja uprava pod vodstvom Marka Jazbeca, bo mogoče takšne plotove zabiti v NLB, kjer je država edina lastnica, in s soglasjem drugih delničarjev morebiti še v Petrolu, kjer je sicer posamezno lastništvo že omejeno z zakonom. Za takšno statutarno akrobacijo je namreč potrebno soglasje večine delničarjev, kar pa je v primeru Krke, Save in Pozavarovalnice Sava, ki jih je politika prav tako stlačila v ta koš izjem, skoraj nemogoče pričakovati. Država tam ni edina lastnica, noben drug delničar pa se, razumljivo, v korist državnega vpliva ne bo odrekel svoji dodatni premiji ob morebitnem prevzemu družbe.

Še najbolj gotovo bi lahko bilo ustoličenje države v NLB, kjer naj bi po privatizaciji s četrtinskim deležem ohranila glavno besedo. A kot kaže, je tudi to pod vprašajem. Kot je v pogovoru za Sobotno prilogo Dela povedal minister Dušan Mramor, se je glede razpršenega lastništva pri pomembnih družbah namrščila tudi evropska komisija, saj bi to lahko bilo v nasprotju z direktivami EU. Še več, tako v NLB kot na SDH opozarjajo, da bo s takšno omejitvijo banko težko privatizirati prek mednarodne javne prodaje delnic, poleg tega ji to znižuje vrednost. Zato vladi očitno ni preostalo drugega, kakor da SDH odobri pripravo alternativnih scenarijev za prodajo te banke.

Naslednja inovacija strategije upravljanja je navodilo, da strateška in pomembna podjetja za razpolaganje s svojimi naložbami potrebujejo soglasje SDH. To pa ni le v nasprotju z zakonom o SDH, ki predvideva neodvisnost organov družb, ampak državo obravnava kot delničarja s prednostnimi pravicami. Navodilo bo zato izvedljivo samo v državnih družbah z omejeno odgovornostjo, medtem ko drugod lahko SDH družbe le pozove k predložitvi soglasja na skupščino.

Če dodamo še težave upravljavcev z zaukazanim ohranjanjem določenih deležev in prepovedjo prodaje naložb, je to le še dokaz več, da je bila strategija plod interesnih kompromisov. Ti pa niso le v navzkrižju z opozorili stroke, ampak v nekaterih točkah tudi z zakoni. Že prihodnjo jesen je zato skoraj zagotovo pričakovati prenovo strategije in zanimivo bo videti, koliko preudarnosti bo prevladalo takrat.