Uravnoteženje krivde za genocid

Čeprav je srbski parlament lani sprejel deklaracijo o Srebrenici, ki je zbudila odobravanje tudi v mednarodni skupnosti, si srbska politika vztrajno prizadeva uravnotežiti krivdo za etnično čiščenje in zločine proti človečnosti.

Objavljeno
08. marec 2011 19.16
Posodobljeno
08. marec 2011 19.24
Vili Einspieler, Beograd
Vili Einspieler, Beograd
Srbski parlament je s tem namenom sprejel tudi deklaracijo o obsodbi zločinov nad srbskim narodom in državljani Srbije, ki ostro obsoja oborožene spopade na območju nekdanje Jugoslavije v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in izraža sočutje in solidarnost z žrtvami bombnih napadov Nata. V tej vlogi so tudi mednarodne tiralice, ki jih je razpisala Srbija. Četudi se praviloma pokaže, da za obtožbe ni dovolj dokazov, jih je treba vzeti resno, kajti doseženi mir in relativna stabilnost na Zahodnem Balkanu sta odvisna tudi od spoštovanja mednarodnega prava.

Val protestov v BiH je najprej povzročila lanska aretacija bivšega člana predsedstva BiH Ejupa Ganića, ki so ga na podlagi srbske tiralice prijeli v Londonu. Srbsko tožilstvo za vojne zločine ga je obtožilo vojnega zločina nad pripadniki jugoslovanske vojske v Sarajevu leta 1992, na koncu pa ga je britansko sodišče po več mesecih izpustilo zaradi pomanjkanja dokazov. Sledila je aretacija hrvaškega vojnega veterana Tihomirja Purde v BiH, osumljenega vojnih zločinov v Vukovarju leta 1991. Posledica njegove aretacije je bila ohladitev odnosov med Zagrebom in Beogradom, dokler ni srbsko tožilstvo tudi v tem primeru zaradi pomanjkanja dokazov odstopilo od kazenskega pregona trojice hrvaških vojnih veteranov.

Zgodba o nezadostnih dokazih se bo bržčas ponovila tudi v primeru aretacije nekdanjega generala BiH Jovana Divjaka, ki sodi med najbolj priljubljene branilce Sarajeva med vojno v BiH in so ga prijeli na Dunaju. Divjak je bil v začetku vojne v BiH edini srbski general v vojski BiH in velja za simbol obrambe Sarajeva, srbske oblasti pa ga tako kakor Ganića obtožujejo vojnega zločina nad pripadniki jugoslovanske vojske v Sarajevu. Ne glede na pričakovani razplet zgodbe se postavlja vprašanje, ali srbsko oblast, ki si prizadeva uravnotežiti krivdo za vojne zločine tudi z utemeljitvijo, da kolektivne krivde ni in da ima vsak zločinec ime in priimek, vodijo tudi bolj kratkoročni interesi.

V srbsko-hrvaških odnosih gre med drugim za obojestranske tožbe za genocid na Meddržavnem sodišču v Haagu. Srbska politika se zavzema za umik tožb in za reševanje sporov v zunajsodnih postopkih. Po njenem prepričanju je nekoristna vsaka konfrontacija držav in narodov. Četudi z umikom tožb ne bi bili zadovoljni ne Srbi ne Hrvati, srbski oblasti očitno ne ustreza, da bi o tožbah razsodila mednarodna pravna ustanova, kljub temu da bi takšna razsodba, ne glede na njene ugotovitve, dolgoročno zagotovila spravo med narodoma.

Še bolj zapleteni so odnosi med Srbijo in BiH, ker mednarodna skupnost ne zna zmanjšati pomena vzrokov, ki so pripeljali do največje tragedije v Evropi po drugi svetovni vojni. Daytonski sporazum je cokla razvoja, ker je državo presekal na dvoje, v njej pa so ostala nerešena vsa občutljiva etnična vprašanja. Zato so vsi trije narodi BiH, ki so jih prisilili živeti pod isto streho, ujeti v globoka medsebojna nasprotja in nezaupanje. Iz tega zornega kota so srbske obtožnice zoper nekdanji bošnjaški državni in vojaški vrh tudi odgovor na obtožbe, da je Republika srbska rezultat genocida.