Urgenca ali zapor

Kaj obvladuje slovensko mentaliteto, je vprašanje za psihoanalitike in ga je v časopisu zelo težko na kratko pojasniti. Prejšnji teden smo izvedeli zanimivi informaciji. Prva: na ministrstvu za pravosodje so povedali, da bo Slovenija do leta 2020 dobila nov zapor na Bizoviku za namestitev 465 oseb. Druga: na ministrstvu za zdravje ne vedo, kdaj bo dokončana nujno potrebna urgenca UKC Ljubljana, v katero pride vsako leto po zdravniško pomoč okoli 135.000 najhuje bolnih in poškodovanih iz vse države. Premier Miro Cerar je sicer dejal, da bo to v prihodnjih dveh letih, a denarja za dokončanje urgence v proračunu ni videti. Zagotovljenih je le 21 milijonov za tretjo fazo, še 56, kolikor bi jih potrebovali za dokončanje, pa ne. Premier je investicije postavil v jasni vrstni red: policija, zapor, urgenca.

Kako je mogoče, da sta represiven aparat in udobje zapornikov pred zdravjem vseh državljanov?

Pravosodno ministrstvo je kot razlog za nujnost gradnje zapora navedlo, da se zapori spopadajo s prostorskimi težavami, zato je bila Slovenija že obsojena pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Ali je isto sodišče obravnavalo razmere, v kakršnih zdravijo bolnike? Očitno ne. Pa bi jih lahko. Na urgenci v Ljubljani ležijo kot v najbolj črni Afriki. V sobah, ki so izvorno namenjene dvema bolnikoma, je zdaj po šest postelj. Bolniki ležijo tako blizu skupaj, da se sestre komaj prerinejo med posteljami, da jih nahranijo. Preoblačijo jih vsem na očeh. Malo in veliko potrebo opravljajo tudi vsi skupaj. Ob sprejemu na urgenco zdravniki seveda še ne morejo vedeti, kakšne vse bolezni imajo, kakšne viruse in bakterije bodo prenesli na druge bolnike. Ležijo in umirajo tudi na hodnikih. Hudo poškodovane morajo prepeljati 150 metrov daleč na slikanje in tako izgubljajo dragocene minute, ki odločajo o življenju in smrti. O tem pripovedujejo zdravniki že leta in leta, pa nič. Novinarji smo napisali nešteto člankov, televizije posnele ničkoliko slik. Država denarja za urgenco osem let ni našla. Za zapor ga bo pa takoj?

Nobene dileme ne bi bilo, če bi bilo v Sloveniji denarja dovolj. Jasno, potem bi z velikim zamahom lahko gradili oboje, zapor in bolnišnico. Težava je, ker vse bilance kažejo, da je država blizu bankrota, v velikih finančnih težavah pa je tudi njen korpus – celoten javni sektor. Če se za hip še ustavimo pri zdravstvu: medicinskim sestram dolguje država za njihovo že opravljeno delo sedem (!) milijonov evrov. Pušča jih, da delajo kot sužnje. Njihove plače za osemurno delo komaj zadoščajo za preživetje, nato pa morajo delati še ure in ure brez vsakega plačila. V to jih zavezuje zakon: kadar zdravstvenega delavca zaradi potreb bolnikov uvrstijo na seznam, mora priti na delovno mesto. Zateče se lahko samo v (lastno) bolezen. Silno podcenjeni so tudi bolničarji pa policisti, vzgojiteljice v vrtcih, da niti ne govorimo o novodobnih sužnjih – mladih ljudeh, ki jim dela sploh nihče nič ne plača, ampak morajo volontirati. Ali v takšnih finančnih zagatah država res nujno potrebuje nov zapor?