Urgenca za urgenco

Humane družbe 
so v zgodovini vedno poskrbele za svoje bolne in obnemogle.

Objavljeno
03. april 2012 21.25
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika
Naj pridejo iz pisarn tisti, ki vodijo državo, in naj pogledajo, v kakšnih razmerah zdravimo bolnike! Naj kakšno krivico pridejo pogledat tudi tisti, ki so v službi zato, da bi odpravljali krivice! In potem naj že končno nekaj naredijo, da bo ljudem bolje! To so besede zdravnika, ki vsak dan zdravi hudo bolne na urgenci Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Toda, da ne bo pomote: to je najboljši medicinski center v državi. Nekega dne bomo – na smrt bolni – vsi prišli tja ali na katero drugo točko našega zdravstva. Kam torej drvimo?

Smer razvoja naše družbe je zdaj že kristalno jasna, a jo ustanova, kakršen je UKC, vendarle posebno boleče razkriva. Pogled z okna glavne stavbe drsi najprej čez stisnjene bolnišnice okoli nje. Nekatere so že tako razdrapane, da tudi laiku sporočajo svojo stisko. Spet druge, najnovejše, se bleščijo v potratno bleščečem steklu, kot da so projektanti imeli v mislih mondeno letovišče, ne pa bolnišnic, ko so jih načrtovali. Cene zanje so letele v nebo, ko so jih gradili.

Nič prostora ni več za nove bolnišnice. Parcele zanje, ki so bile nekoč v lasti UKC, so pred dobrim desetletjem vladajoči prepustili kapitalskim interesom. Kakšna skrb za ljudi neki! Zdaj morajo bolniki drago plačevati garažo, ki je zrasla ob bolnišnici, da sploh lahko obiščejo zdravnika. In sedem tisoč zaposlenih vsako jutro po ozkih uličicah v bližini išče prostor za parkiranje, saj je garaža zanje predraga. Kot v posmeh stiskam bolnikov raste zdaj tu še poslovna stavba, menda hotel.

Zraven rastočega hotela je omrtvelo gradbišče novega urgentnega centra UKC. Lahko razumemo ministra Tomaža Gantarja, da je gradnjo ustavil. Njena vrednost se je s 33 milijonov izpred sedmih let, ko je bila naložba dogovorjena, povečala na neverjetnih 113 milijonov evrov. Kot da bi gradili vesoljski center, ne pa prizidka z nekaj sobami za najhuje bolne v državi. Navite so tudi cene za obnovo hematologije (6840 evrov za kvadratni meter – obnove, ne novogradnje!) in za sleherni gradbeni poseg v zdravstvu.

Kako bo vlada Janeza Janše prizidek k urgenci po napovedanih revizijah vendarle dogradila, najbrž ni jasno niti njej sami. Morda zato gradbišča ni povsem zaprla. Stroji še naprej ropotajo in sredi bodočih bolniških sob zdaj sestavljajo betonski podstavek za helioport, da bodo najtežje bolnike iz vse države v UKC vozili tudi helikopterji. Precej simbolično.

Medtem ko se gradbene pijavke in njihovi botri zažirajo v živo tkivo davkoplačevalcev, čakajo bolniki na pravo bolniško posteljo ves dan in vso noč na ozkih hodnikih, stisnjeni drug k drugemu, kot že 25 let, odkar si urgentni zdravniki neuspešno prizadevajo za rešitev te stiske. Ni jim uspelo. Nasprotno, v UKC, ki je bil nekoč najsodobnejši center, se vrhunsko usposobljeni zdravniki dandanes ukvarjajo s tem, ali bo delal najnavadnejši ultrazvok in ali ne bo morda ugasnil že davno izrabljen rentgenski aparat. Celotni sistem obravnave nujnih bolnikov je zasnovan na prizadevnosti vse bolj izčrpanih zaposlenih, ki počasi izgubljajo upanje, da bo sploh kdaj bolje.