Uslužbenskih 56 milijonov

Še pred dobrimi tremi tedni je minister za javno upravo Boris Koprivnikar sindikatom javnega sektorja zagotavljal, da so pri popuščanju njihovim zahtevam glede odprave varčevalnih ukrepov prišli do skrajnega roba javnofinančne stabilnosti. Pričakovanja predstavnikov uslužbencev so takrat znašala skoraj 33 milijonov evrov, nazadnje, ko so pogajalci skupaj sedli za mizo sredi novembra so si bili še kakih deset milijonov narazen. Potem pa se je zgodila parafa sporazuma zdravstvene ministrice z zdravniškim sindikatom Fides, ki ji je sledil še podpis. Naj se zagovorniki dogovora z zdravniki še tako trudijo javnosti razlagati, da bo denar namenjen samo odpravi čakalnih vrst, temu verjame res malokdo. Eden ključnih problemov pa je, da pravzaprav ni povsem jasno, koliko bodo posledice sporazuma v resnici stale. Številka, ki je zaokrožila v javnosti, je 56 milijonov evrov.

Sindikati, ki zastopajo približno 160.000 javnih uslužbencev, si ne bi zaslužili svojega imena, če ne bi prilagodili svojih zahtev – posebno ob tem, ko sta dve od koalicijskih strank glasno nasprotovali podpisu zdravniškega sporazuma in napovedali, da v parlamentu ne bosta podprli nobenega intervencijskega zakona, ki ne bi bil usklajen s sindikati. Bolj nenavadno kot to, da so oni svoje izhodišče določili na kar 215 milijonov, kolikor je vredna odprava vseh varčevalnih ukrepov, je bilo začudenje v delu vladajoče politike nad sindikalnim odzivom. Najbrž je bolj po naključju končni znesek izpogajanega prav 56 milijonov evrov. Ki pa so nenadoma, čeprav skoraj dvakrat višji od prvotnih zahtev, »javnofinančno obvladljivi«, kot se je izrazil minister Koprivnikar.

S tem si je vlada po eni strani zagotovila socialni mir, saj si odprtega konflikta s sindikati res ne želi, po drugi strani pa se je izognila znotrajkoalicijskemu sporu, ki pa bi lahko imel nepredvidljiv izid.