Usmiljenje in tradicija

Ko se je konec tedna sklenilo izredno sveto leto, kakor ga je hotel papež Frančišek, so eni šteli milijone vernikov, ki so prišli v Rim, zaradi mednarodnih napetosti pa jih je bilo manj, kot so mislili, da jih bo. Drugi so preštevali cvenke, ki so padli v pušice; a jih je bilo menda zaradi terorističnih groženj tudi manj od pričakovanega. Tretje je vznemirilo, ker je sveti oče »svoj jubilej« sklenil z napotki, ki so kar malo zmotili njegovo cerkveno občestvo, vsaj tisti del, ki neomajno stoji na okopih tradicije, dozdevne čistosti in opevane trdnosti.

Bolj kot vse drugo je udarne brigade zagovornikov tradicionalne »prave vere« zmotilo, ker je Frančišek, ki v letih vladanja v resnici ni veliko ali nič spremenil v cerkvenih naukih, podaljšal dovoljenje duhovnikom, da tudi po koncu svetega leta dajejo odveze materam, ki so bile primorane splaviti in tudi zdravnikom, ki so opravili poseg.

Papež je že ob začetku jubilejnega leta splav sicer postavil med hude grehe, grešniki pa so vendarle vredni usmiljenja in odpuščanja. Za čas obhajanja svetega leta je duhovnikom dovolil spovedovati ženske, ki so splavile in jim dati odvezo. To moč so prej imeli samo škofi, splav je pomenil izobčenje.

Monsinjor Rino Fisichella, predsednik papeškega sveta za novo evangelizacijo, ki mu je bilo naloženo bdeti nad svetim letom, je pojasnil, da bodo morali kanonsko pravo prilagoditi papeževemu dekretu. Fisichella je ob koncu jubileja predstavil pastirsko pismo Misericordia et misera, Usmiljenje in usmiljenja potrebna. Papež je v njej zapisal, da se ne moremo ustaviti le pri črki zakona, saj s tem onemogočamo delovanje vere in Božjega usmiljenja.

Za obzidjem, med prelati tradicionalisti, pa je, pravijo, še bolj od popuščanja abortusu odmevalo dejstvo, da papež sploh ni odgovoril štirim glasnikom stare garde, kardinalom Brandmüllerju, Burkeju, Caffarri in Meisnerju, ki so ga odkrito, javno kritizirali zaradi okrožnice Amoris Laetitia, Veselje ljubezni, in mu postavili pet provokativnih vprašanj o družini in zakonu. Že v času obeh škofovskih sinod o družini so nasprotovali papeževim odločitvam. Zamere zaradi Frančiškovega molka so zdaj, pravijo, neizmerne. Tradicionalisti so sicer bolj kot ne tiho, čakajo na novega papeža s starimi navadami, le redki se oglašajo javno, nekateri tudi v lokalnih izpostavah Cerkve po svetu.

Vse razlage okrožnic in izjav so za obzidjem in znotraj katoliškega občestva seveda teološke. V vsakdanjem življenju, zunaj s sto tančicami prikritih dejstev in zavitih besed, so stvari drugačne. Bolj konkretne. Za zdaj so videti predvsem kot vprašanja, ki odgovore šele čakajo. Recimo, kaj usmiljenje, ki ga v ospredje postavlja papež, pomeni za udarne, nič kaj razumevajoče in usmiljene enote katoliških borcev proti splavu, ki dan za dnem zborujejo in protestirajo pred klinikami po vsem svetu, tudi pri nas. Bodo upoštevali Frančiškove razlage o neizmernih stiskah žensk, ki so bile primorane splaviti, ali se za svojega vrhovnega poglavarja sploh ne bodo zmenili? Kaj pomeni papeževo usmiljenje za politike, ki nosijo zastave tradicionalistov proti papeževim zamislim o odpuščanju?