Ustavili smo svet

Ob letu osorej se sveženj 11,5 milijona dokumentov, po katerih je kopalo skoraj 400 novinarjev, ne zdi nič manjši kot septembra 2015, ko smo na Delu dobili dostop do podatkov. Resda je iz njega izšlo že več kot pet tisoč novinarskih zgodb po vsem svetu, od tega vsaj 60 v Sloveniji, toda panamski dokumenti so simbol za problematiko nacionalne in mednarodne skupnosti, ki je še vedno odprta kot gnojna rana. Kar se je spremenilo v enem letu, je to, da na tej rani že operira več sto pristojnih organov odkrivanja in pregona. Tega, ali bo pacient preživel, še lep čas ne bomo vedeli.

Transnacionalni finančni kriminal je namreč tako zakoreninjen v gospodarstvu držav, da ga bo najverjetneje nemogoče povsem izkoreniniti. Spremenil bo metode, zamenjal orodja, prebarval obraz in nadaljeval svojo pot v novi preobleki. Lahko pa poskrbimo, da poslovanje prek davčnih oaz preprosto postane predrago. Naj bo cena izražena v evrih ali dolarjih, v negativni pozornosti domačih in mednarodnih medijev, v izgubljeni vrednosti podjetja, v globah ali čem drugem – kazen mora biti že po Botru Mesecu vzgojna.

Vendar take kazni niti ne bodo mogoče, dokler bo toliko držav po svetu zadrževalo uradne podatke o dejanskih lastnikih podjetij in njihovih transakcijah ali dokler takšnih podatkov sploh ne bodo zbirale. Slovenija v tem smislu sicer ni problematična, res pa je, da še ne vemo, ali in koliko bo problematičen register dejanskih lastnikov, ki smo ga uzakonili pred meseci.

Precej večjo težavo za slovensko družbo in proračun pomeni dejstvo, da se denar iz Slovenije najraje odliva v »uglednejše« davčne oaze, na Ciper, v Liechtenstein in Luksemburg, prek katerih nato rad zavije v še bolj »umazane« davčne oaze v tropskih krajih. Tako bodo slovenski skrivači »na varnem«, dokler sveta ne bodo pretresli ciprski, liechtensteinski ali luksemburški dokumenti.

Toda tudi ta dan bo gotovo prišel. In takrat bodo spet novinarji tisti, ki bodo nacionalnim in mednarodnim organom pokazali pot. Panamski dokumenti so namreč enkrat za vedno dokazali, kolikšna je moč sodelovanja preiskovalnih novinarjev, kadar to temelji na brezkompromisnem zaupanju in nesebični pomoči. Če bi jih preiskoval in nato objavil samo časnik, ki je podatke pridobil, torej nemški Süddeutsche Zeitung, tako eksplozivnega učinka sploh ne bi bilo mogoče doseči. To grenko spoznanje je najbrž streznilo tudi velike medijske hiše, kot sta New York Times in Washington Post, ki sta najprej zavračala »sodelovalno novinarstvo«, nazadnje pa sta morala priznati poraz in še sama pridobiti dostop do panamskih dokumentov. Na svetu ni medijske hiše, ki bi bila sposobna samostojno obdelati in preiskati tako neverjetno velik kup uradnih dokumentov. Obstaja pa dovolj medijskih hiš in novinarjev, ki to lahko storijo skupaj.

Panamski dokumenti so naplavili preiskave, v katere se je ujelo vsaj 10.684 posameznikov in podjetij z vsega sveta. Vsaka od teh preiskav je dokaz, da je kakovostno in poglobljeno novinarstvo za sodobno družbo še kako pomembno in potrebno. Da je včasih edino, ki še lahko ustavi ponoreli svet.