Tiskane izdaje
Komur ni uspelo spremljati interpelacije zoper ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča, je lahko pomirjen, saj sta na sporedu državnega zbora vsaj še dve. Kajti, ko vidiš eno, imaš ob naslednji občutek, da si nekaj podobnega nekoč že videl.
Po drugi strani so interpelacije dobrodošle, ker so svojevrsten indikator, ki pove veliko ne le o konkretnem ministru, ampak tudi o koaliciji in opoziciji. Minister za infrastrukturo Peter Gašperšič se na politični funkciji, kot se je nakazovalo že pred samim glasovanjem, po vsej verjetnosti ni obdržal zaradi svojega odličnega dela, ampak zaradi koalicijske aritmetike v imenu politične stabilnosti. Ker je bil Gašperšič prvi minister iz vrst največje parlamentarne stranke SMC, ki ga je opozicija interpelirala, njegovega padca premier Miro Cerar ni smel dovoliti, če sta si želela vlada in tudi SMC pred slovensko javnostjo ohraniti vsaj nekaj kredibilnosti.
Po drugi strani smo lahko ob spremljanju več kot deseturne razprave v parlamentu ugotovili, da so si tako rekoč vse politične stranke edine v tem, da je treba drugi tir – zaradi katerega je bil Gašperšič tudi interpeliran – od Divače do Kopra zgraditi. Prav nič nenavadno ni, da je za drugi tir tudi sam minister, ki so mu v delu opozicije očitali, da premalo verjame v projekt nacionalnega pomena. V čem je potem problem, da si del politike želi ministrovega odhoda?
Vsaka zgodba se začne in konča pri denarju. Ob spremljanju te interpelacije je postalo jasno, da finančne konstrukcije za zgraditev drugega tira ni, zato ne preseneča, da so se strankarska kopja najbolj lomila ob vprašanju financiranja železniških tirov do Luke Koper. Še ena zadolžitev države za več kot milijardo evrov pač ni preprosta odločitev. Še zlasti po slabih izkušnjah s Tešem 6. A enkrat se bo treba odločiti in odgovornost za to bo nosila Cerarjeva vlada.
