Tiskane izdaje
Saniranje okoljske škode, ki jo je povzročila industrijska dejavnost, je težko izpeljati že, če je povzročitelj onesnaževanja živ, kaj šele, če je že nekaj let med pokojniki in je za seboj pustil samo dolgove.
Tako je v primeru nezakonitega odlagališča sodov in pepela z nevarnimi snovmi, ki najmanj pet let razpadajo na zemljišču nekdanjega podjetja Javor Pivka. V zarjavelih sodih je najmanj 120 ton strupenih snovi, med njimi takšne, ki vplivajo na plodnost in potomce. Javor Pivka se že dolgo valja v likvidacijskem postopku, domnevna povzročitelja odpadkov, Javor Vezane plošče in Javor Lamelirani program, sta v stečaju. Domnevna povzročitelja jim pravimo zato, ker inšpekciji za okolje tega še ni uspelo dognati. Najstrožjo kazen, ki jo je izrekla enemu od podjetij, ko je še delovalo, je dvakrat po deset tisoč evrov. Seveda je ni poravnalo, »odrešile« pa so ga mahinacije krovnega vodstva Javorja, ki so ga hkrati poslale v prezgodnji grob.
Po zdaj veljavnem zakonu o varstvu okolja v primeru stečaja povzročitelja okoljske obremenitve lastnica odpadkov postane država ali občina. Poenostavljeno: stroški sanacije padejo na ramena davkoplačevalcev. Za zdaj vse kaže, da bo tako tudi v Pivki.
Baza podatkov o degradiranih območjih z opuščenimi odlagališči se polni, v evrih merjenega posluha za njihovo sanacijo pa je bilo vedno zelo malo. Presvetli cilj nacionalnega programa varstva okolja o sanaciji vseh degradiranih območij se sliši utopično. Od 194 degradiranih območij s skupno površino tisoč hektarov, kolikor jih je bilo leta 2011, je bil za le enega, zgornjo Mežiško dolino, izdelan zakonsko podprt sanacijski program. A tudi s financiranjem tega se je v preteklosti zatikalo. Država s svincem v krvi obremenjenim otrokom v Mežici in Črni na Koroškem še vedno dolguje milijon evrov sanacijskega denarja.
Zakon o varstvu okolja, ki je v javni obravnavi, obljublja učinkovitejše reševanje starih (industrijskih) bremen. Predvideva predhodne raziskave onesnaženega območja, izdelavo predloga sanacije, njeno izvedbo in vpis območja v poseben register. Odgovornost za sanacijo prednostno nosi povzročitelj onesnaženja oziroma lastnik zemljišča, na katerem so odpadki, če je povzročitelj družba v stečaju ali likvidaciji, pa njen stečajni ali likvidacijski upravitelj. Ta mora odpadke v stečajni masi prodajati prednostno in je državi odškodninsko odgovoren, če ne rezervira sredstev za izvedbo okoljske sanacije ali zamudi roka zanjo.
Če odpadkov ne bo mogel prodati, bodo preneseni na državo ali občino. Sredstva za njihovo sanacijo bodo zagotovljena iz proračunskega okoljskega sklada, kamor se bodo stekali prihodki iz okoljskih dajatev, ki jih morajo plačevati povzročitelji onesnaževanja. Sliši se sanjsko, a saj je vzorno spisan celoten sveženj okoljske zakonodaje. Vse pa se ustavi pri njenem spoštovanju in nadzoru. Pristojne službe ju bodo morale čim prej temeljito prevetriti in priznati tudi marsikateri svoj zdrs.
