Tiskane izdaje
Komaj se je v Grčiji polegel »referendumski šok« in je Jorgos Papandreu odstopil, se je pozornost Evrope usmerila v Italijo in na Silvia Berlusconija. Razlog je razumljiv, saj sta ji oba premiera, če se izrazimo pravniško, prodajala sadove istega zastrupljenega drevesa, ki korenini v netransparentni gnilobi javnih financ. Evropa je bila na kulturni ravni globalni igralec ves novi vek, zdaj pa ji nenadoma prvič prav nič ne zagotavlja, da bo kos politični in finančni eroziji držav članic Evropske unije.
Ko smo se pred dvajsetimi leti opredeljevali do novih slovenskih strank, je za absolutnega veljal tihi kriterij, koliko je katera evropsko naravnana in koliko Evrope v Sloveniji je zmožna zagotoviti, če bo izvoljena. Zdaj čakamo v nekem predvolilnem preddverju, skoraj železniški čakalnici, in razmišljamo, kaj bi bilo bolje: vkrcati se na nemško-francoski vlak (ali na kakšno podobno prevozno sredstvo), torej sprejeti novo formulo za stabilnost evra, ali se prepustiti Sloveniji, kakor se je Grčija prepustila Grčiji in kakor se Italija prepušča Italiji. Vprašanje neposredno pred predčasnimi volitvami je za Slovence neznosno, a lahko: Katera od znanih Evrop je tista Evropa, ki bi jo radi imeli v Sloveniji, kaj je zanjo treba storiti in katere so politične stranke (in imena), ki jo bodo zagotovile?
Soočamo se torej s pozitivno in negativno podobo Evrope (EU), soočamo pa se tudi z obema podobama Slovenije. Življenje navadno poteka nekje vmes, nič ni samo pozitivno in nič ni le negativno. Toda, ceno za vse negativno v državah so v evrskem območju (najbrž upravičeno) plačali že številni premieri: irski, portugalski, španski, slovenski, slovaški, grški in italijanski. Ljudem je povsem jasno, da nočejo tega, kar so pri njih in njihovih vladah videli od začetka svetovne finančne krize na prelomu let 2007 in 2008. Povsem jasno jim je tudi, da se je začelo v ZDA z bankirsko (in borzno) pogoltnostjo, ne vedo pa, kako razvozlati ta gordijski vozel, ki se je na vsaki celini in v vsaki državi, tudi evropski, zavozlal nekoliko drugače.
Strokovnjaki so pred težko nalogo, politiki, če mislijo resno, pa še pred nekoliko težjo. Slovencem ni treba pojasniti, da za krizo v Sloveniji ni kriv (le) koncept neoliberalizma, temveč njegova zloraba prek čisto nič liberalnih in na stare prakse oprtih lobijskih omrežij. Slovenci so tudi ugotovili, da reševanje iz te alpinistične stene (v kateri so se zaplezali tajkuni) ni bil le primer socialne solidarnosti ali keynesijanstva, temveč spet kombinacija omrežij in nesposobnosti ne le vlade, temveč večine politike za širši državni interes.
Vse to je nekako jasno. Zdi pa se, da je še naprej velika neznanka, kako izbrati kombinacijo »pravih« ljudi, ki bodo na operativni ravni zmogli državo organizirati v smer kriznega izhoda. To je podoben problem, kakršnega ima Evropa. Tudi ta se sprašuje, kako izbrati pravo kombinacijo voditeljev držav Evrope, ki ne le pripadajo Evropi, temveč jih odlikuje tudi dejstvo, da »mislijo« pravo EU, tisto, ki je spočela zahodni svet. Smo v nekakšnem predvolilnem preddverju
in razmišljamo,
kaj bi bilo bolje.
